sreda, 22. januar 2014

lonček poln sreče

Če že ne ustvarjam doma, pa ustvarjam v vrtcu. Oziroma ustvarjam doma za vrtec. :)

Tisti, ki me poznate oz. berete že nekaj časa veste, da rada kompliciram. Tako kompliciram tudi v službi. In sem letos sklenila, da moramo počasi končat s tistimi albumi za rojstne dni. Ne da je z albumi kaj narobe. Lepo je, da ima otrok kakšen spomin na tisto leto in kaka mama bo sentimentalno čuvala tiste papirje še kako desetletje. Zdelo se mi je, da je čas, da pridihnemo nekaj svežine, da otroci ustvarjajo kako drugače in da bo mogoče darilce uporabno še za kaj drugega kot pobirat prah.

In sem se lotla gruntat. Ker je naš vrtec vključen v projekt "Planetu Zemlja prijazen vrtec", sem  seveda najprej pomislila na recikliranje. In kaj boljšega kot reciklirat tiste dve škatle lončkov od Frutkov, ki se mi valjata po balkonu! Na Pinterestu so mi padle v oko "pin-cushions" - tiste zadevce za držat bucke. Ma ta deca ne štikajo ulih dosti tako da ..

Pa sem se lotila izdelovati lonček za shranjevanje otrokovih želja. (kasneje ga seveda lahko uporabi za shranjevanje kakšnih zakladkov, punce lahko dajo noter špangice ipd.)
Pokrovček pa sem okrasila s pikapolonico, ker smo Pikapolonice.



Izdelava je čisto preprosta. Stiroporno žogico prerežeš na pol in na sredini izdolbeš tako globoko, da lahko noter prilepiš pokrovček. Sama sem lepila s toplotno pištolo, saj mi je Uhu stiropor povsem razjelo (pa sem mislila, da bo toplotno imelo tak učinek!). Tipalke so iz polovičk zobotrebca in iz lesenih kroglic pobarvanih z alkoholnim flomastrom. Pikice sem izrezala iz ostankov filca.


Ali veš, da pikapolonice prinašajo srečo? Mi ti jih podarjamo poln lonček.


Vsak otrok je dobil listek (cca. 8x8) s svojim imenom, na katerega smo napisali njegovo željo slavljencu. "Želim ti, da greš plavat malo u bazen." "Želim ti une čingume, ki pečejo." "Želim ti, da ti mama prinese pravega dojenčka." ..
Na drugo stran je narisal pikapolonico, željo zvil in jo shranil v lonček želja.

Lonček želja sem objavila, ker se mi zdi dobra ideja za ustvarjanje z vašimi črvički doma. Za spravljanje svojih zakladkov ali pa kot malo drugačna voščilnica/darilo za kakšen rojstni dan. Vi izrežete in zalepite, barva in ustvarja pa naj sam. Pa namesto pikapolonice je seveda lahko cel kup drugih bitij in žuželk. :)

p.s. Jutri ne bo objave. Ne se preveč razvadit.


torek, 21. januar 2014

dečkota tiščijo gate in ne more spat

Evo mene .. končno svoj prostorček v mojem novem stanovanju. Ob žuborenju potočka (čeprav na Bistrškem te dni potočki bolj derejo in rušijo, ma ala) in ob glažu terana je vse lepše. In sem se lotla. In čeprav se bliža že polnoč, sem si rekla: "Danes pa ne greš spat, dokler ne spišeš te objave. Ki leto pa ne bo pasalo!" Tako da, evo me. Malo bom nakladala, da vam bo žal, da ste pomislili - A se tista Vila Lila misli še kdaj oglasit?"

Decembra smo grozno ustvarjali. V vsej tej zmešnjavi od selitve, sem celo našla čopiče, škarje in lepilca. In smo delali pingvinčaste čestitke, papirnato novoletno jelko (ne, nisem še dobila lesene!), venček za na vrata (ki ga nismo končali, tako da na vratih še vedno visi filcast jelenko), pa čisto posebni adventni koledar, da smo komaj pričakali konec z vsemi tistimi čokoladkami. Itak sem slikala vse korake, objava že spisana v glavi, ma za natipkat je časa zmanjkalo. In zdej ne bom lepila slik in se važila. Šparam za drugo leto.

Servetkanje, križkanje, šivanje stoji. Vse je še v škatlah. Ni še prišla posebna motivacija.

In čas .. ah ta čas. Moj čas je po 21.30 in od ene do treh/štirih med vikendi, ko deca spijo. Ma zadnje čase Ivan nekaj štrajka. Se mu lula, pa ga tiščijo gate, pa čuje nekej pred blokom, pa se spomni kaj mi je hotel povedat zjutraj .. In ko se v vsem tem kažini začne Mila že obračat, ga pograbim in s svetlobno hitrostjo stečem ven iz sobe. In potem .. "Ej mama, ma ki so une moje škarje na morskega psa? In zakaj imaš te slikice tle? Jaz nisem že res dolgo strigel." ..

In se začne .. Najlepše na našem travnatem tepihu, ko prebije sonce čez balkonska vrata (jaaa, prvič v življenju imam balkon!! In to dva!).


Iz lanskoletnih Cicido-jev smo si veliko iger plastificiralli, nekaj pa jih je ostalo tudi za drugačna ustvarjanja.


Najprej je izrezal vse sličice. Glede na to, koliko časa ni videl svojih škarij na morskega psa, je s striženjem vztrajal neverjetno dolgo. In sem opazila, da bolj kot hiti, bolj mu gre naravnost. In bolj kot se njegova pametna mama vtika, bolj mu škarje bežijo in se lovi. Po tretji vrstici sem ugotovila, da je mogoče boljše, da ga pustim pri miru.


 Potem je sledilo lepljenje. Prva ideja je bila, da zalepimo sličice in jih nekomu pošljemo po pošti, kar naenkrat pa je začela nastajat zgodbica ..



Ivan je s to mapo hodil že tri dni naokrog in jo prebiral. Naslednjič, ko spet ne bo mogel zaspati, nadaljujeva in napiševa še kakšno zgodbico več. Tisto pa pošljemo komu po pošti. :)

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...

berejo in gledajo me