martinčkanje

Pri nas doma smo se letos pravočasno pripravili na (udobno) martinčkanje. Smo kar zvesti martinčkarji - samo malo sončka, pa smo že pred hišo. Najpogosteje po kosilu s kafjetkom. ;) - najpogosteje ob delavnikih, med vikendom raje v kak hrib.
Ker nas je pa pri naši hiši vsako leto več in se vse pogosteje soočamo s pomanjkanjem takšnih in drugačnih ležalnikov, ribiških stolčkov, pručk.. je Nebo naredil klop.

Zaenkrat je še brez pouštrou, ker se z Nebotom še nismo zedinila glede barv in trdote / mehkobe pouštrou. Jst bi mehkejše, Nebo pa pravi, da raje ne, ker pol se pa res ne bo ustal z nje. :)

Zela na komot na njej sedi naša 3 - članska družina.

Zdaj je na vrsti mizica. Ena taka, ki bo šla pod klop in bo vedno tam kjer jo rabiš. Trenutno imamo eno z Ikee, ki služi tudi kot moja nočna omarica ali pa Ivanu kot mizica za igranje. In potem včasih že s kafetom u roki iščeš po hiši mizo. :) Za mizo pa ograja. Ker tisti naš črv že kar konkretno koraka.. :)

za vroče poletne dni in mrzle zimske noči

Nebo je bil za razliko od mene januarja in februarja zelo aktiven in priden (kar se tiče ustvarjanja!). Končno je končal dvoje škure. In ta vikend so bile že provizorično (nimajo še tistih haklcu za jih zahakljat) montirane na naši hišici u Dalmaciji.

Tako so se eno lepo sončno februarsko popoldne sušile pred hišo. Te so za našo sobo. :)

In tako zgledajo provizorično montirane.

 

Priden ta naš Nebo, a?:)

Pri tako zaprtih škurah smo kasneje jedli kosilo. Ker je bil zunaj sonček in kar toplo sem imela občutek kot, da je poletje in smo te škure zaprli, da nam vroče poletno sonce ne segreje sobe. :) Prav dišalo je po morju, rožmarinu in popoldanskem počitku...

bo počasi zadosti

Tega nebloganja mislim. Diploma gre. Vsaj meni se zdi tako. :) Samo sem ugotovila, da lahko kako minutko med dnevom, ko se Ivan tolko zaigra, da se mama lahko usede za računalnik (kot naprimer zdaj), tudi posvetim kakšni novi objavi. Sej ustvarjala sem bolj malo. Skoraj nič.

Prejšnji teden sem se naprimer lotla tega križkanja. Ampak moje križkanje te dni zgleda tako: dokler se Ivan pri mizi igra s svojim lesenim orodjem naredim pet križcev. Potem odkrije svojo že pozabljeno foro "mama glej kako stvari padajo na tla". Mama naredi tri križce, pobere igrače. Tri križce, pobere igrače. Ivanu dovolj lesenega orodja. Se preselimo na veliko pojstlo in med prepevanjem kilikilikilijakazaka Ivan posluša in maha s kremo po zraku, meni pa uspe narediti dve vrstice. Potem dva dni nič. Tako nekako in naprej. :)

Sem pa januarja ustvarjala malo drugače. 

Za Ivanov prvi rojstni dan smo furali kmetijo. Torto sem spekla kar sama iz bele čokolade, maskarponeja in smetane. Idejo za okras pa sem si sposodila pri Peguli.

Ivan me zdej vleče za prst. Na vrsti je nov giro po hiši. :)