tota

Dva dni nazaj me je primla ena volja, da bi pekla. Mila je zaspala, Ivan pa se je lotil (zadnje čase) svoje najljubše igre - "Dejmo mami s hrbtom očistit hišo". Ni blo druge, kot povleč iz omare moko, žlice in mikser. Je že prteku in kričal tota, tota, tota. Hop za mizo (sem ugotovila, da sedenje na pultu ni vlih najboljša ideja, ker mu potem ne morem dopovedat, da u drugih primerih se pa na pultu ne sme sedet - pa še lažje manevrira z žlico) in sva se lotla peč to torto. Najprej sem imela u mislih piškote, ma bi blo preveč dela, glede na to, da smo hoteli to torto zmazat za večerjo.

V knjigi Slovenske domače jedi, sva našla recept za Biskvit s pudingom (čeprav ne vem kolko je to tipična slovenska jed?!). Lotila sva se ga pa tako..

V posodi zmešaš 4 rumenjake, 2 žlice vode, 2 žlici olja in 6 žlic cukra. V drugi posodi zmešaš 6 žlic moke, 1 vrečko vanilijevega pudinga in pol vrečke pecilnega praška. Mali pomočnik poskuša z žlico suhe sestavine prenesti v prvo posodo. ;)

Ivan je pedantne sorte - ne rastrese skoraj nič. :)

V zmes dodaš 4 žlice mleka in sneg iz 4 beljakov. Pekač namažeš s putrom...

 

Mislim, da je blo mazanje pekača najbolj razburljiva stvar tistega dne. ;)

V pekač vliješ testo in pečeš na 180C ene 15 min, da je tota na dotik prožna. Vzameš ven, počakaš eno malo da se ohladi (ta čas skuhaš malo kakaua) in voila.. ena fina večerja. 

 

Tisti večer smo zmazali vse. Pustili smo si samo tri koščke za drugi dan h kafeti.

(In še zmeraj nisem sešila Ivani predpasnika.)

dobra vila

Glede na to, da sem konec septembra diplomo spravila pod streho, Ivan je svoj dopoldanski/popoldanski spanec razvlekel na tri ure, stvari za Milo pa so bile že skrbno pripravljene, mi je spet ostalo nekaj časa za ustvarjanje.

Poleg projekta, ki nastaja v tajnosti, me je spet prijelo servetkanje. Tokrat sem črke iz fimota (kar zamudno - še posebno razlaganje Ivanu, da to ni njegov plastelin) zamenjala z na roko napisanimi črkami. Počasi mi tudi zmanjkuje ploščic - bom mogla spet začet Nebota fehtat za kako tablico.

 

Tablica je šla h Sari, ki je v soboto pihala dve svečki. Ja, ja ti črvi rastejo.. Se mi zdi, da sem jim še uni dan pošiljala čestitke u porodnišnico. :)

mila

 

Evo en glas od nas. :) Enim se je mudelo, pa smo v petek 28. oktobra, osem dni prej, postali štiričlanska družina. Pridružila nam se je Mila - nasmejana, zaspana, predvsem pa lačna gospodična.

Mila zaenkrat ni bila deležna še nobene moje ustvarjalne zamislice, ampak upam, da kmalu najdem čas tudi za to. Copatke so nastale pod prsti ene tete s Trsta.

jutranja pečenjara

Danes sem se po dolgem času spet lotila peke - zdej imam enega ogromnega prostega časa. :) samo da zdaj iščem recepte kjer lahko sodeluje tudi Ivan. Ker če ne, je panika po kuhinji.
Nazadnje sem pekla slivovo pito kjer je Ivan mesil testo, mazal marmelado, zlagal slive in posuval orehe. Pita njam, vsi srečni in kuhinja niti ne tako razmetana.

Pa sem našla tale enostaven recept za maslene kocke.

Že navsezgodaj (naš dečko se zbuja okoli 6h) sem iz hladilnika vzela 175g masla, da se lepo segreje na sobno temperaturo. Ivan se je zagrebu za mikser ma se je kasneje mogu sprijaznit z žlico. :)

 

Ko položiš malega njoka na pult se lahko lotiš - btw. ob priliki mu moram nujno sešit en predpasnik. Tak, da pokrije cele noge. :) Postopoma dodajaš 90g finega rjavega sladkorja (jst sm dala muscovado), da se vse lepo penasto umeša.

Po cukru pa še 250g moke. Tukaj se je res fanj izkazalo imet pomočnika. Vsake tolko se je edino zamislil pa sem na skrivaj jst malo moke vsula. :) Po želji lahko dodaš koščke čokolade, limonine lupinice, oreščke, aromo vanilije ali mandljev. Mi smo dali en pikić vanilije.

 

Iz testa oblikuješ štruco in jo malo sploščiš, da dobiš kot en kvader. Na peki papir posuješ rjev sladkor - tisti bolj grob - in vsako stranico malo pritisneš v ta cukr. Zaviješ v eno vrečko in za 30min v hladilnik. Po pol ure štručko narežeš na debele rezine in zložiš na peki papir na pekač.

Pečeš 20 minut na 160C oz. da ratajo lepe rjave.

 

Voila!

Kockice so res njamsi in hitro narejene. Drugič bom naredila iz duple doze. In noter malo orehov vsula. Sva jih zadnjič z Ivanom lepo dozo stolkla in zmlela.

jp, jp še sem živa

Že en čas me ljudje sprašujejo, da kam se je skrila Vila Lila. Prav nikamor. Še več je doma kot ponavadi. Problem je bil samo v tem, da ni bilo čas za ustvarjanje.

Glavni razlog -

Končno sem dipl. Diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok. Jupi! Ena taka skalina se mi je odvalila s hrbta, da danes prav lažje diham. - če odštejem tista dva kosa torte pri Dane. Torta fina, nikakor se ustavit. :)

Drugi razlog je ta trebušček pod diplomo. Baje, da se črvičku kar nekaj mudi - brca, dela salte, pritiska navzdol. In ko se umirita najstarejši in ta srednji si privoščim počitek. Tako, da gre tudi tistih nekaj prostih ur.. Vseeno sem končala nekaj izdelkov, ki so se mi motali pod prsti že enkrat od aprila - maja.

Tablica za Lučo.

 

V podobnem stilu še za Sofijo.

Ogledalce za Ulo. V nastanku pa je še eno za setrico Elo.

Vse stvarčice seveda opremljene z Vila Lila etiketico.

Zdej sem se lotla enga ustvarjanja, ki ga ne bom pokazala tako hitro. In pol pride mali črv. Tako, da ne vem kdaj bom spet na liniji. Morda spečem kake nove piškotiće.. ;)

mau mau

Izgleda, da bo letošnje poletje tudi bolj skopo z objavami. Ampak pridejo dnevi, ko se mi ne da niti priklopit računalnika, oz. bolje rečeno ga ne utegnim priklopit. In gre mimo dan, dva, teden.. Dopoldne igrarija, pospravljanje, kuhanje, popoldne igrarija ali klatenje. Zdej se je začela še kopalna sezona, tako da zmanjkuje tudi časa za ustvarjanje..

Imam pa par sličic in izdelkov še na zalogi. Tale muca mau mau je bila nakrižkana za pepermintov piknik. Okvirček je Ikeiin ki pa je bil deležen temeljitega brušenja, barvanja in lakiranja. Na koncu je izpadel kar fanj. :)

 

Mucka je seveda tudi iz zbirke andwabisabi vzorčkov.

v višave

Čeprav so bili pretekli meseci kar natrpani s pisarijo, pospravljanjem, slabostmi in primankljajem energije, se je vseeno vsake tolko našel čas za kakšen križec. Tokrat so me navdušili Grace Kim in njeni andwabisabi vzorčki. Nekaj sem si jih privoščila in veselo začela križkat. Če so mi vzorčki zanimivi in simpatični kar ne morem nehat in kakšne končam tudi v enem večeru - dokler Nebo gleda nogometno tekmo.. :)

Tale raketa je odletela v najlepšo primorsko vas h Aljažu.

 

 

H okvirčku je bila pritrjena še kuverta za soudke in lepimi željami.

V planu je bil tudi doma narejen okvirček, vendar je imel tudi Nebo prenatrpane mesece. Mogoče drugič. :)

mizica pogrni se

Medtem, ko sem v soboto zjutraj delala šopke iz lavande, je Nebotova mama rezala lavando, Ivan je kontroliral da je vse porezala, Nebo pa se je iz deskic, ki so prišle v paketu z novim štedilnikom, lotil mizice za Ivana.
Naš črv namreč že sam je in včasih je kar problem prinesti polno žlico do ust, če je krožnik predaleč.

Malo žaganja, zabijanja, lepljenja, drsanja (vmes izlet do sosednje vasi po cev za kompresor, da Ivanu napihamo nov bazen) in miza je bila nared. Vlih lepo se je posušila do kosila in.. test je prestala z odliko!!:) Ivan je čisto sam pojedel poln krožnik župe pa še fanj se mu je zdelo.
Na začetku me je malo motlo, da je zabil letve s treh strani - to pomeni da se bo drugi otrok peštal na drugi strani. Pa je rekel, da ta mizica je samo njegova. Drugemu bo naredil novo. Tudi prav. :)

Zdej bi blo fanj, da imamo eno tako še doma... :)

viola

Nebotova mama je prava mala zeliščarka in če se le da, ji pri tem zelo rada pomagam. Nabiramo šentjanževko in jo namakamo v olivnem olju, mlade žajbljeve listke nastavljamo soncu skupej s cukrom in limonami, u cukru točamo višnje, nabiramo materino dušico za hladne zimske dni in še in še.

Ta vikend me je v Dalmaciji prav lepo zaposlila. Tako me lahko zaposluje kadar želi. :) Porezala je štiri grme lavande in me prosila, če lahko naredim šopke, da bi jih posušili. Ou jes pliz.
Nekoč sem sovražila vonj lavande, zdaj mi ga pa ni dovolj. In poleg še te prečudovite viola barve.. Sobotno jutro me je takoj napolnilo z energijo. Kar ni šlo v šopke je šlo v škatlo od panetona, ki smo ga otamanli tisto jutro.

Drugič nas čaka še dvakrat tolko grmov. Ma so neka druga sorta pa cvetijo kasneje. Pa en lep trakec morem vzet, ker zdej smo vezali s tistim kar je prišlo pod roke.

Drugo leto pa da bomo delale lavandino žajfo. :) Jupi!

čas za špinačo

Zadnje čase sploh ni časa, da bi se usedla za računalnik. Pa imam kar nekaj materiala ki čaka na objavo. Pa na pepermintovem pikniku sva bla z Ivanom (kjer smo se imeli super fanj!), pa par objav bi komentirala ampak nikakor... Časa ni, čas beži. Ivan zadnje čase zjutraj potegne, pa dokler pomarendamo in se zrihtamo je že ura za it malo ven al pa v zgornji štuk na kafe. Štiri ure hitro pasajo in čas je za dopoldansko spanje. Ta čas pa vrtnarjenje, furjenje, zmrzavanje, peglanje, pospravljanje... Pa tako me je bilo strah, da bom imela preveč prostega časa. E ja.

Ta teden je bla na vrsti špinača. Na začetku nikakor zrast pa mi jo je bilo malo škoda rezat, sem jo pustila da zraste. Potem pa dva dežja in je podivjala. Sklep - ta teden jo rabi pobrat, pojest al zmrznit, če ne bo šla v vrhe in ne bo za nič.
In se je začelo. Rezanje, čiščenje, furjenje, rezanje, pakiranje. V ponedeljek sem jo samo malo vrgla na puterček, česen in mleko in jo dala h pireji. Me je malo zaneslo in je ostalo pireja in špinače pa sem v torek naredila njoke. V sredo pa špinačne žepke polnjene z ovčjim sirom z drobnjakom. Niso mi najboljše uspele ma za pojest so ble. Še posebno potem ko sem jih posula z veliko dozo španskega ovčjega sira. :)

V ponedeljek sem bila še tako polna kuharske energije, da sem mimogrede spekla še krompirjevo pogačo - fokačo.

 

Čeprav je bil plan, da se bo špinačo jedlo cel teden, mi jo je bilo v sredo počasi zadosti (in potiho sem si zaželela, da bi bla njiva en pikič manjša). :) Ampak smo pa zdaj špinačno priskrbljeni za nekaj časa. Pa čez kak teden mogoče naredim še palačinke s špinačo.. Sicer bo pa druga runda hitro zrasla.

No ko se vse to furjenje, rezanje in kuhanje konča je ura že štiri, Nebo pride, južna in potem skakanje in bazenčkanje pred hišo dokler se Ivan tolko ne zmartra, da gre prostovoljno v hišo. Pranje, večerja, flaša in ura je devet. In Vila Lila obleži...

moje druge tazaresne

Po mojih prvih tazaresnih so prišle na vrsto druge tazaresne. :) Sej ne da sem te prve že raztalala in potrošila, ma glede na to, da ima vila lila novo glavo in svoj e-mail naslov je bil čas, da si omislim nove.

 

Zdaj jih zataknem za kakšno moje doma narejeno darilce in ko me kdo vpraša - ej kako že pridem do tvojega bloga? - khm, khm... izvoli. :)

two hearts are beating together

... se mi je vrtelo po glavi, medtem ko sem križkala tole čestitkico. Po maminem naročilu za mladoporočenca. Vzorček mi je simpatičen pa tudi zelo priročen, ko si malo v stiski s časom. V barvnem okvirčku, na kartonu, velikosti pol A4.

 

Naše darilo za taiste mladoporočence je še v izdelavi, ker več kot par križcev na dan mi zadnje cajte ne uspe. Ampak bo. Ker.... TARATARA... danes sem končala s pisarijo in oddala v pregled!! :) Kaj bom zdej z vsem prostim časom? Rada bi kakšno dobro knjigo prebrala, končno spet zagnala šivalni stroj (če ne zaradi drugega, da zarobim dvojne zavese, ker nam v Dalmaciji na oknu že dva leta visi rjuha), malo počinla, začela telovadit, končno uredila Ivanov foto album, ker zadnje slike noter so iz lanskega aprila, tudi knjigo pletenje bi lahko preštudirala ali pa se končno lotla doodle tečaja, ki sem si ga privoščla januarja in je čakal na boljše čase..

Lahko pa končno speglam teh pešnajst strojev robe, kakšna generalka hiše tudi ne bi škodila, lotit se moram kuhat golaža, presortirat robo..

Lahko pa tudi samo Ivana lovim cele dneve.

v živalski vrt h sosedom

Včeraj zjutraj smo pojedli konkretno sataraško marendo, napolnili rucake, spakirali vso opremo in krenli proti živalskemu vrtu u Ljubljano. Ker je bilo dokaj zgodaj smo na poti skrenili še do Ajdovščine, ker si je Nebo en dan prej na firmi pozabil denarnico. Ker so Dobravlje blizu Ajdovščine smo skrenli še na eno hitro kafe do Anuške. Smo rekli, da smo na poti u Ljubljano, Nebotova sestrična je pa razumela, da u Lignano. Na koncu smo zvedli, da je tudi tam super živalski vrt - ne tako velik kot ljubljanski ampak vseeno zelo lepo urejen.
Ker sva z Nebotom ljubljanskega že vidla, Ivan pa še nobenega, smo se odločli, da gremo vidit tega taljanskega. :)
Smo popili kafe, Ivan še malo pomarendal in štart. Ker je Selo blizu Dobravlj smo se na hitro ustavli še pri Anastaziji in Luki A. (to so vse frišni črvički). Ni jih bilo doma, pa smo krenli naprej.

Po slabi uri in kopici čudnih križišč smo prišli u Lignano. Iz sosednjega avta so poskakale pučke v kanotjerah na špalinice (spodnje majice na trakce) in bežale pred starši, ki so jih hoteli obleči. Pa so jim hitro dali za zgled bimbota u đuboti (naš Ivan u jakni in s kapo). :)

Ivan je začel vriskat takoj na vhodu, kjer te pričakata dve žirafi. Pa zraven kamele. Pa štorklje in race. Hitro smo ga dali vn z vozička, da je vse v miru preštudiral.

 

Živalski vrt je res super zrihtan. Nikjer papirčka, čisti WC-ji, urejene potke, smešna drevesa, vse polno igral za otroke, pri živalih s kmetije pa so tudi avtomati kjer za 20 centov dobiš nekaj hrane za pitat male koze.

 

 

Za 5 evrov si lahko sposodiš tudi tak vsestransko uporaben voz. Noter stoji nekaj otrok in vsa prtljaga. :)

 

Opice z Madagaskarja (saj veste tiste I like to move it move it) so skupinsko počivale v krogu. Ne vem, če je vsaka svoj rep okrog sebe ovila al je to od sosednje?! Nekaj časa sploh niso dvignile glave, potem pa vsake tolko ena ali dve. :)

 

To je pa največji uživač! Ves čas na hrbtu, vsake tolko se je malo popraskal, si pogledal nohte.. ;)

 

 

Če je bila pri veliki šipi gužva, si leva lahko pokukal tudi tako. :)

Uglavnem imeli smo se ful fanj. Živalski vrt je definitivno eden najboljših izletov za it z otrokom. Smo se zmenli, da ko bo drugi imel eno leto gremo vidit unga v Ljubljano. Ko bo pa ta tretji imel eno leto gremo pa na Dunaj. Baje, da je tam najlepši živalski vrt v Evropi (ali celo na svetu??). :) Lepo Ivanu - on bo videl vse tri. (morda celo še kakega več) :)

No ma, da ne boste mislili, da je bilo nedeljskega pohajkovanja konec. Na poti nazaj smo se spet ustavili u Seli - pa še na torto smo prišli, ker je Matija pihal drugo svečko. In potem (ker je bila še taka spodobna ura) smo se še malo ustavili u Dobravljah. Dokler je teta narezala vse šalamine, pancete in pršute sta se Ivan in tata lovila po vrtu, jaz sem pa poklepetala z Anuško. :)

A je potrebno dodati, da smo zaspali takoj ko smo prišli domov? In prespali celo noč... :)

easy na srednje

Današnji dan se je začel bolj na hojladri. Noč smo na pol prebedeli. Vsaj jaz in Ivan. Zgleda, da so spet kaki zobi na obzorju. Prihod novih zobu pri naši hiši pa v večini primerov spremlja še kaka visoka vročina, neprespane noči, nervoza, njurganje, nezmožnost obstanka dveh minut pri eni stvari. Po novem se je pridružila še trma in vriskanje. Grozno se mi smili, ker si niti predstavjlat ne morem kako to boli. Moja nona je pravla, da če bi mama vedla kako boli to izraščanje zob, bi si dala črn fačol (ruto) na glavo.
No in spet se je začelo. Tokrat še zamašen nos, tako da če je popustila bolečina je pa nos zatrokiral. In je blo vstajanje na pol ure - uro. Ponavadi ga rabi samo dvignit v roke, zapet eno kitico Jaz sem mala roža in že spi.

Zjutrej sem se zbudila vsa speštana. Tudi Ivan ni bil nič boljši, Nebo je bil pa že na poti v službo. Povrh vsega sem še fasala neko trebušno virozo al nekej, tako da je tekanje v wc moja glavna rekreacija zadnje dni. (mislim, da je velik problem tudi v moji naklonjenosti picam in kebabom in ajvarom zadnje cajte - pa nonstop bi nekej grickala dokler tipkam). Cela fešta!

No ma pred kako urco so se dečkota speštala in odpravla na en giro po Bistrci. Aaaaaa! Sama! To je zadnje čase redkost pri meni. Takoj ko sta krenla z dvorišča, sem se hotela vrč na pojstlo in pod kuter. Samo jst ne poznam polurnega počitka. Al par ur al nič. Hiša mrzla, nič mi se ne da. (poleti ta mrzlota paše, ma zdej niti ne). Pa sem si prvoščla en dolg vroč tuš in velik vroč kakav (vem, da bi mogla raje kako mrzlo nesladkano kamilico, ma mi paše kakav). Zdej mi je že bolj toplo pr srčki in po ti objavi, ko si ogrejem še prste se lotim diplome.

Malo sem boljše volje, ker je diploma že prav blizu konca. Če gre vse prav, bi drugi teden mogla zaključit. Uf. Pol si bom oddahnila. Ker sem potrebna enga konkretnega spanca in nedela. Za boljše razpoloženje v teh zahlajenih dneh za računalnikom, pa mi pomaga tudi Caro Emerald. Hvala Črtasti Špeli, ki nas zalaga z dobro muziko! ;)



Zdej pa šibam, ki Bistrc ni ulih velik in gira je lahko hitro konec.

znamkice

Zelo rada hodim na pošto. In pošiljam čestitke, paketke, kartice. In zelo rada na te čestitke, paketke in kartice prilepim kakšne lepe, posebne znamkice. Hvalabogu imamo na naši pošti zelo prijazno poštarco, ki mi vsakič z velikim veseljem pokaže vse nove znamke in mi jih tudi po pet gor prpopa. V vseh letih od kar živim pod pošto Prem, mi še ni prilepila tiste bele računalniške. :)

Pa mi je zadnjič predlagala naj se včlanim v filatelistični klub. Fora je v tem, da mi bo vse nove znamke čuvala (mislim da) 20 dni. Pa sem rekla o super, vzamem takoj. Tako in tako jih sproti kupujum, pa tudi če imam kakšne posebne na zalogi. Edino nisem sigurna, če morem potem obvezno vse uzet - tudi tiste, ki mi morda niso lepe. Ma se bomo že zmenle. Pa še je rekla, da mi bo po poštarju Jadranu poslala vrednosti znamk, tako da lahko čestitke in paketke vržem kar na svojo kuhinjsko vago in sama prilepim znamke. Če bo kaj zmanjkalo mi bo že dodala.. Kaj ni fanj? :)

Tako zdaj že čaka kitajski zajc, maškare, narodne noše, srček...

via dalmacija

Naša hiš(k)a u Dalmaciji stoji le 20 minut stran od Zadra ampak vseeno se le redko odpravimo tam na kak laganini sprehod. Največji razlog je to, da večinoma pridemo dol za dva dneva in takrat se hiti čim več nardit. Zmeraj je kaj za prekopat, pofrezirat, zašraufat, montirat, prefarbat.. In potem je tukaj že nedelja, kosilo in via nazaj domov. U Zadar se gre, ko Nebotu zmanjka kak gradbeni material al orodje ali pa ko se v soboto navsezgodaj odpravimo na tržnico po ribo. No, takrat sledi še kako kafetko in šib domov.

Tokrat smo štartali že u četrtek kar pomeni bonus dan in čas za klatenje. Jupi!
Nebo se je u petek popoldne odpravljal v izvidnico za pult za novo kuhinjo. Spet bo skakanje, sem si mislila. Pa me preseneti - ala, hitru se zrihtejte gremo na sladoled! Jupi na kvadrat!

In že smo šetkali po rivi in se nastavljali sončki.

 

Namesto čez mesto smo se proti centru odpravili po potki ob morju. V tem času že senčna ampak smo hitro ujeli sonce. Po tej poti je fanj zvečer, ko svetijo lučke po tleh. :)

Nisem imela vlih cajta nekej slikarit, ker sem imela konstantno polne roke. Najprej sem pomagala Ivanu nabirati kamenčke za metat u morje, potem smo pili kafe, potem nam je zadišala pica, pa sva z Nebotom vsak z eno roko porivala voziček in z eno jedla. Pol pa še seveda na sladoled. Pol mi je blo malo slabo ma smo se imeli ful lepo. :)

Drugi dan smo preživeli na vasi ma nam je blo vseeno ful lepo. Dokler tata ne sestavi pravega lepega lesenega smo Ivani urihtali provizoričen peskovnik.

Se je ulih tako super zabaval s prekladanjem in metanjem v zrak. Drugi dan je odkril še čare tega rdečega razbitega lavorja, pa je pol dneva noter presedel in se glasno smejal.

Nebo je šel navsezgodaj po šparoge v gozd čez cesto pa je mimogrede prinesel Ivanu še eno želvo. Tale je bila za pest velika, so pa tudi takšne za dlan velike. Dokler jo je Ivan opazoval je bila skrita v oklep pa mu ni bila bohvedi kako zanimiva. Je še malo po njej potrkal, počakal, potem pa se vrnil nazaj v svoj lavor. Ta čas pa je želva odšibala naprej. Nazadnje smo jo videli skrito pod blitvo.. ;)