ponedeljek, 21. april 2014

astronavtski in navadni zajci

Naši zajci so netipično velikonočni. Takšni, da si iz njih lahko izdelaš obesek, naprstno lutko, stojalce za prtiček, okrasek za na palčko in še in še. Ampak, če jih že delaš v velikonočnem času, jih boš pač vtaknil v velikonočni aranžma. :)

In ker smo si v petek povabili goste na večerjo in ker Mila in Ivan dosti boljše delata pod pritiskom (Hitro moramo nekaj narediti za goste!!), smo se jih lotili.


Če ne poznate Sizzix mašine .. to je ena taka super mašinca, ki ti reže svakakove oblike. 



Tokrat me je Mila zelo presenetila. Te zajce je limala kot za stavo. Pa brez nobenega vzorčka in navodil kam kaj zalepit. Seveda so bili zato še toliko bolj zanimivi.


Enu uku ..


Ko so gosti odšli domov in s seboj odnesli vsak svoje stojalce za sarveto, so nam ostali še ti štirje. A uganete kateri je vesoljski zajec? Oziroma kot bi mu rekel Ivan - astronavtski?

Ker so naša ustvarjanja brezčasna (to pomeni: uporabna tekom celega leta), vam naslednjič pokažem kaj smo ustvarjali za pusta. ;)

sreda, 22. januar 2014

lonček poln sreče

Če že ne ustvarjam doma, pa ustvarjam v vrtcu. Oziroma ustvarjam doma za vrtec. :)

Tisti, ki me poznate oz. berete že nekaj časa veste, da rada kompliciram. Tako kompliciram tudi v službi. In sem letos sklenila, da moramo počasi končat s tistimi albumi za rojstne dni. Ne da je z albumi kaj narobe. Lepo je, da ima otrok kakšen spomin na tisto leto in kaka mama bo sentimentalno čuvala tiste papirje še kako desetletje. Zdelo se mi je, da je čas, da pridihnemo nekaj svežine, da otroci ustvarjajo kako drugače in da bo mogoče darilce uporabno še za kaj drugega kot pobirat prah.

In sem se lotla gruntat. Ker je naš vrtec vključen v projekt "Planetu Zemlja prijazen vrtec", sem  seveda najprej pomislila na recikliranje. In kaj boljšega kot reciklirat tiste dve škatle lončkov od Frutkov, ki se mi valjata po balkonu! Na Pinterestu so mi padle v oko "pin-cushions" - tiste zadevce za držat bucke. Ma ta deca ne štikajo ulih dosti tako da ..

Pa sem se lotila izdelovati lonček za shranjevanje otrokovih želja. (kasneje ga seveda lahko uporabi za shranjevanje kakšnih zakladkov, punce lahko dajo noter špangice ipd.)
Pokrovček pa sem okrasila s pikapolonico, ker smo Pikapolonice.



Izdelava je čisto preprosta. Stiroporno žogico prerežeš na pol in na sredini izdolbeš tako globoko, da lahko noter prilepiš pokrovček. Sama sem lepila s toplotno pištolo, saj mi je Uhu stiropor povsem razjelo (pa sem mislila, da bo toplotno imelo tak učinek!). Tipalke so iz polovičk zobotrebca in iz lesenih kroglic pobarvanih z alkoholnim flomastrom. Pikice sem izrezala iz ostankov filca.


Ali veš, da pikapolonice prinašajo srečo? Mi ti jih podarjamo poln lonček.


Vsak otrok je dobil listek (cca. 8x8) s svojim imenom, na katerega smo napisali njegovo željo slavljencu. "Želim ti, da greš plavat malo u bazen." "Želim ti une čingume, ki pečejo." "Želim ti, da ti mama prinese pravega dojenčka." ..
Na drugo stran je narisal pikapolonico, željo zvil in jo shranil v lonček želja.

Lonček želja sem objavila, ker se mi zdi dobra ideja za ustvarjanje z vašimi črvički doma. Za spravljanje svojih zakladkov ali pa kot malo drugačna voščilnica/darilo za kakšen rojstni dan. Vi izrežete in zalepite, barva in ustvarja pa naj sam. Pa namesto pikapolonice je seveda lahko cel kup drugih bitij in žuželk. :)

p.s. Jutri ne bo objave. Ne se preveč razvadit.


torek, 21. januar 2014

dečkota tiščijo gate in ne more spat

Evo mene .. končno svoj prostorček v mojem novem stanovanju. Ob žuborenju potočka (čeprav na Bistrškem te dni potočki bolj derejo in rušijo, ma ala) in ob glažu terana je vse lepše. In sem se lotla. In čeprav se bliža že polnoč, sem si rekla: "Danes pa ne greš spat, dokler ne spišeš te objave. Ki leto pa ne bo pasalo!" Tako da, evo me. Malo bom nakladala, da vam bo žal, da ste pomislili - A se tista Vila Lila misli še kdaj oglasit?"

Decembra smo grozno ustvarjali. V vsej tej zmešnjavi od selitve, sem celo našla čopiče, škarje in lepilca. In smo delali pingvinčaste čestitke, papirnato novoletno jelko (ne, nisem še dobila lesene!), venček za na vrata (ki ga nismo končali, tako da na vratih še vedno visi filcast jelenko), pa čisto posebni adventni koledar, da smo komaj pričakali konec z vsemi tistimi čokoladkami. Itak sem slikala vse korake, objava že spisana v glavi, ma za natipkat je časa zmanjkalo. In zdej ne bom lepila slik in se važila. Šparam za drugo leto.

Servetkanje, križkanje, šivanje stoji. Vse je še v škatlah. Ni še prišla posebna motivacija.

In čas .. ah ta čas. Moj čas je po 21.30 in od ene do treh/štirih med vikendi, ko deca spijo. Ma zadnje čase Ivan nekaj štrajka. Se mu lula, pa ga tiščijo gate, pa čuje nekej pred blokom, pa se spomni kaj mi je hotel povedat zjutraj .. In ko se v vsem tem kažini začne Mila že obračat, ga pograbim in s svetlobno hitrostjo stečem ven iz sobe. In potem .. "Ej mama, ma ki so une moje škarje na morskega psa? In zakaj imaš te slikice tle? Jaz nisem že res dolgo strigel." ..

In se začne .. Najlepše na našem travnatem tepihu, ko prebije sonce čez balkonska vrata (jaaa, prvič v življenju imam balkon!! In to dva!).


Iz lanskoletnih Cicido-jev smo si veliko iger plastificiralli, nekaj pa jih je ostalo tudi za drugačna ustvarjanja.


Najprej je izrezal vse sličice. Glede na to, koliko časa ni videl svojih škarij na morskega psa, je s striženjem vztrajal neverjetno dolgo. In sem opazila, da bolj kot hiti, bolj mu gre naravnost. In bolj kot se njegova pametna mama vtika, bolj mu škarje bežijo in se lovi. Po tretji vrstici sem ugotovila, da je mogoče boljše, da ga pustim pri miru.


 Potem je sledilo lepljenje. Prva ideja je bila, da zalepimo sličice in jih nekomu pošljemo po pošti, kar naenkrat pa je začela nastajat zgodbica ..



Ivan je s to mapo hodil že tri dni naokrog in jo prebiral. Naslednjič, ko spet ne bo mogel zaspati, nadaljujeva in napiševa še kakšno zgodbico več. Tisto pa pošljemo komu po pošti. :)

petek, 03. maj 2013

ko je na obiskih in u oštariji dolgčas


Za praznike je bil plan Dalmacija. Pa je šinjorina spet nekej zbolela. Moški so šli, ženske pa skačemo po hiši. Malo pospravljamo zimsko robo, luftamo, se igramo in valjamo po tleh.

Zdej je Mila zaspala, hiša je bomba, ma sem si skuhala kafe in se dala v en kot, da ne vidim kramarije. Končno sem malo u miru prebrala moje favourite bloge in ker me tisti 17. marec (datum zadnje objave) močno bode v oči, bom še kaj napisala..

Zadnje mesece sem postala rahlo obsedena s Pinterestom. Všeč mi je, ker gor najdem miljon idej za delo v vrtcu, pa tudi za ustvarjanje z mojimi njoki. Najdem slike s katerimi gnjavim Nebota in najrazličnejše projekte, ki jih bom seveda en dan naredila. Zdej se moram samo sklopit s Pinteresta in kaj dejansko tudi naredit. :P

Fanj se mi zdijo igre, ki jih lahko stlačiš v eno škatlo (ali pa vsaj v mojo boršeto), da so vedno pri roki, ko otrokom postane dolgčas.Tako sem se odločila, da se lotim te zadevice..


Lani sem se za vsak slučaj lotila zbirat palčke od lučk, ježke imam na zalogi iz hoferja.. samo še malo časa za pobarvat sem rabila. Ma tega časa ni in ni bilo. Pa sem zadnjič čisto slučajno u Kopru, u novi Rayher trgovini (Planet Tuš) ugledala tale paketek..


Že mavrično pobarvane lesene palčke in ravno prav velike za okrogle ježke (tiste od sladoleda so premajhne). In za 1,70 eura se res ne splača barvat in packat. :P
Ivan je zbiral barve, mama pa hitela lepit. Ker je gospodič v abecedni fazi, je nad palčkami navdušen..


No, najprej so nastajale hišice in stolpi, zdaj pa že zlaga črke - Mama, kira je ta? Pa če obrnem? Pa, če dam še eno tukaj?


Tako pa strokovno razlaga Mili - Glej, tukaj je mehko in moraš dat uno špičasto gor. Ki ti ne bo primlo. :) Prav hecno jih je gledat. :)
 

Igra mi je res všeč. Ob njej utrjuje barve, materiale in kar dosti časa se ob njej zamoti. Pa še poceni in hitro je narejena. In kar je najpomembnejše - gre v boršeto in je vedno pri roki. :) Zraven imamo tudi cel kup plastificiranih didaktičnih iger iz Cicidoja, vsake tolko pa še kako leseno sestavljanko za Milo prštulimo zraven. :)

Zdej samo še čakam, da Hofer spet dobi te ježke, ker Mili je pri tej igri zabavno tudi to, da se ježke da odlepit in zalepit.

nedelja, 17. marec 2013

naporna zima

Sem rekla, da se oglasim proti koncu meseca, ampak zadnje čase nič ne gre po planu. Za to predvsem krivim zimo. In viruse. In enormen primankljaj sonca. Se imam za ljubiteljico zime in snega, ma letos sem že konkretno štufa vsega.

Začelo se je 21. decembra, ko so me iz vrtca klicali, da ima Ivan koze. Zaklenit hišo in nikamor. Mila fasala vnetje ušesa in pol seveda z zamikom še koze. Pol so prišle neke viroze. Seveda najprej dečko, pol še šefica. Vmes strokovni. Furaj unga tam, uno čje, knjige tam. Nos poln, glava eksplodirat. Ma smo dali vse čez (in da se pohvalim!) - od sredine februarja sem tudi strokovno usposobljena! Drugi dan sem hodila kot da sem 5 kil lažja. Pa sem si mislila.. uuu kaj vse bom naredila. Končno tisto igro z Ivanom končala (mogoče jo celo nekoč objavim), generalko po hiši, sešila lavandine vrečke, prej kot vse zviši... Samo še po dozo sončka v Dalmacijo in potem.. In potem nič. Ivan zakuhal, dva dni kasneje še jaz, čez en teden še Mila. Gripa. Ah..

No ma zdej smo uredi. (trkam). Končno spet lahko obračam oči, škatla z robčki že nekaj časa sameva, deca prespijo noč brez kašlarije in jokanja. Spet mi se nabira energija. Čeprav sem danes ugotovila, da me že prepevanje uspavanke spravlja ob sapo. Podnujno bo rablo začet kaj hodit.

Danes smo se po dolgem času celo odpravili na obisk. Skrajni čas, ker še kak dan, pa bi dečko prerasel darilo. Malo klepetanja, kafetkanja, pol pa hitro domov, ker gospodična je že na široko zehala. Še nismo krenli je že spala, je pa zato gospodič postal nervozen in do doma je bil že kot driska. In potem pri nas fura samo ena podkupnina - ala umiri se, pa bomo kaj spekli. Tišina, predpasnik u roki in Ivan z mikserjem na stolu. :)

In ker sem slišala same pohvale na tisti post o torti, sem se odločila, da spet objavim malo pekarije. Tokratna je zelo enostavna, takšna da jo skoraj sami lahko naredijo otroci. Zato, ker je iz knjige Otroci kuhajo in pečejo.


Moja prva kuharska knjiga.

Bolj kot marelične pogačice, so zanimivi modelčki, ki jih narediš sam, ko pa se ohladijo, jih lahko še enostavno zaviješ. Torej..

MARELIČNE POGAČICE

za 12 kosov (nam jih je ratalo 10) potrebuješ:

aluminijasto folijo
malo olja za mazanje modelčkov
100 g masla ali margarine
100 g sladkorja
1 zavitek vanilijevega sladkorja
1 jajce
noževo konico pecilnega praška
200 g moke
malo mleka ali jogurta (midva sva uporabila jogurt)

za oblogo:
polovičke marelic ali drugo sadje po želji
sok pol limone
grob sladkor


Najprej pripravi modelčke - vzameš kvadraten kos aluminijaste folije, na sredino postaviš kozarec in pritisneš folijo ob kozarec. Počasi, da se ne raztrga, da kaj potem v pečici ne zbeži. :) Midva sva jo na sredini kozarca malo nabrala. To je Ivan komot delal sam, pomagala sem mu samo, ko je vlekel kozarec ven.


Dno modelčkov namaži z oljem.


V skledi zmešaj zmehčano maslo s sladkorjem in vanilijevim sladkorjem. Dodaš jajce. Zmešaj moko s pecilnim, presej in dodaj postopoma. Tukaj sem si vedno želela tisti mikser, ki sam dela, jst pa samo sestavine noter stresam. No, zdej ga imam.:)  Ivan je tolko navdušen nad miškanjem, da je vse sam naredil. Na koncu v testo priliješ toliko mleka ali jogurta, da ostane testo še gosto in kremasto. Midva sva dala malo več kot pol lončka jogurta.


 V vsak modelček daš eno žlico testa - to je tudi sam naredil, pomagala sem mu samo, ko se je zalepilo za žlico. V vsak kupček testa položiš pol marelice (ali kakšno drugo sadje). Vsako marelico pokapaš še s sokom limone - midva sva pozabila. :) Jaz imam v zamrzovalniku še naše domače marelice tako, da sva tokrat šla res po receptu. Drugič mogoče dam jabolka ali slive.


In na koncu še cukerček po vrhu. Grobo mletega nimam, tako da sva kar vanilijev sladkor posula. Če bi vedla, da so tako kisle bi mu pustila, da še sipa.

Pol pa na srednjo letvico na 200 C, 20 minut.


Ven so prišle take. In zeloooo fine. Kot eni mini sadni panetončki. Za h kafeti. Njamsi. Ubistvu bi lahko pekel tudi v modelčkih za mafine, ma se mi zdi fanj tudi izdelovanje teh modelčkov. Pa še bolj ploščati ratajo. :) Kot eni veliki, mehki biškoti.

Kako jih jemo in kakšni so izven teh modelčkov.. nimam slike. Tisto poteka prehitro. Na pladnju so samo še trije. Za jutri prej kot šibamo spet v vrtec. :)

Pa upam, da bo naslednji post imel kako oznako vezano na moje ustvarjanje. Ki zadnje čase moj ustvarjalni kotiček sameva. Ivan je našel že pajčevine...
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...

berejo in gledajo me