tota

Dva dni nazaj me je primla ena volja, da bi pekla. Mila je zaspala, Ivan pa se je lotil (zadnje čase) svoje najljubše igre - "Dejmo mami s hrbtom očistit hišo". Ni blo druge, kot povleč iz omare moko, žlice in mikser. Je že prteku in kričal tota, tota, tota. Hop za mizo (sem ugotovila, da sedenje na pultu ni vlih najboljša ideja, ker mu potem ne morem dopovedat, da u drugih primerih se pa na pultu ne sme sedet - pa še lažje manevrira z žlico) in sva se lotla peč to torto. Najprej sem imela u mislih piškote, ma bi blo preveč dela, glede na to, da smo hoteli to torto zmazat za večerjo.

V knjigi Slovenske domače jedi, sva našla recept za Biskvit s pudingom (čeprav ne vem kolko je to tipična slovenska jed?!). Lotila sva se ga pa tako..

V posodi zmešaš 4 rumenjake, 2 žlice vode, 2 žlici olja in 6 žlic cukra. V drugi posodi zmešaš 6 žlic moke, 1 vrečko vanilijevega pudinga in pol vrečke pecilnega praška. Mali pomočnik poskuša z žlico suhe sestavine prenesti v prvo posodo. ;)

Ivan je pedantne sorte - ne rastrese skoraj nič. :)

V zmes dodaš 4 žlice mleka in sneg iz 4 beljakov. Pekač namažeš s putrom...

 

Mislim, da je blo mazanje pekača najbolj razburljiva stvar tistega dne. ;)

V pekač vliješ testo in pečeš na 180C ene 15 min, da je tota na dotik prožna. Vzameš ven, počakaš eno malo da se ohladi (ta čas skuhaš malo kakaua) in voila.. ena fina večerja. 

 

Tisti večer smo zmazali vse. Pustili smo si samo tri koščke za drugi dan h kafeti.

(In še zmeraj nisem sešila Ivani predpasnika.)

dobra vila

Glede na to, da sem konec septembra diplomo spravila pod streho, Ivan je svoj dopoldanski/popoldanski spanec razvlekel na tri ure, stvari za Milo pa so bile že skrbno pripravljene, mi je spet ostalo nekaj časa za ustvarjanje.

Poleg projekta, ki nastaja v tajnosti, me je spet prijelo servetkanje. Tokrat sem črke iz fimota (kar zamudno - še posebno razlaganje Ivanu, da to ni njegov plastelin) zamenjala z na roko napisanimi črkami. Počasi mi tudi zmanjkuje ploščic - bom mogla spet začet Nebota fehtat za kako tablico.

 

Tablica je šla h Sari, ki je v soboto pihala dve svečki. Ja, ja ti črvi rastejo.. Se mi zdi, da sem jim še uni dan pošiljala čestitke u porodnišnico. :)

mila

 

Evo en glas od nas. :) Enim se je mudelo, pa smo v petek 28. oktobra, osem dni prej, postali štiričlanska družina. Pridružila nam se je Mila - nasmejana, zaspana, predvsem pa lačna gospodična.

Mila zaenkrat ni bila deležna še nobene moje ustvarjalne zamislice, ampak upam, da kmalu najdem čas tudi za to. Copatke so nastale pod prsti ene tete s Trsta.

jutranja pečenjara

Danes sem se po dolgem času spet lotila peke - zdej imam enega ogromnega prostega časa. :) samo da zdaj iščem recepte kjer lahko sodeluje tudi Ivan. Ker če ne, je panika po kuhinji.
Nazadnje sem pekla slivovo pito kjer je Ivan mesil testo, mazal marmelado, zlagal slive in posuval orehe. Pita njam, vsi srečni in kuhinja niti ne tako razmetana.

Pa sem našla tale enostaven recept za maslene kocke.

Že navsezgodaj (naš dečko se zbuja okoli 6h) sem iz hladilnika vzela 175g masla, da se lepo segreje na sobno temperaturo. Ivan se je zagrebu za mikser ma se je kasneje mogu sprijaznit z žlico. :)

 

Ko položiš malega njoka na pult se lahko lotiš - btw. ob priliki mu moram nujno sešit en predpasnik. Tak, da pokrije cele noge. :) Postopoma dodajaš 90g finega rjavega sladkorja (jst sm dala muscovado), da se vse lepo penasto umeša.

Po cukru pa še 250g moke. Tukaj se je res fanj izkazalo imet pomočnika. Vsake tolko se je edino zamislil pa sem na skrivaj jst malo moke vsula. :) Po želji lahko dodaš koščke čokolade, limonine lupinice, oreščke, aromo vanilije ali mandljev. Mi smo dali en pikić vanilije.

 

Iz testa oblikuješ štruco in jo malo sploščiš, da dobiš kot en kvader. Na peki papir posuješ rjev sladkor - tisti bolj grob - in vsako stranico malo pritisneš v ta cukr. Zaviješ v eno vrečko in za 30min v hladilnik. Po pol ure štručko narežeš na debele rezine in zložiš na peki papir na pekač.

Pečeš 20 minut na 160C oz. da ratajo lepe rjave.

 

Voila!

Kockice so res njamsi in hitro narejene. Drugič bom naredila iz duple doze. In noter malo orehov vsula. Sva jih zadnjič z Ivanom lepo dozo stolkla in zmlela.

jp, jp še sem živa

Že en čas me ljudje sprašujejo, da kam se je skrila Vila Lila. Prav nikamor. Še več je doma kot ponavadi. Problem je bil samo v tem, da ni bilo čas za ustvarjanje.

Glavni razlog -

Končno sem dipl. Diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok. Jupi! Ena taka skalina se mi je odvalila s hrbta, da danes prav lažje diham. - če odštejem tista dva kosa torte pri Dane. Torta fina, nikakor se ustavit. :)

Drugi razlog je ta trebušček pod diplomo. Baje, da se črvičku kar nekaj mudi - brca, dela salte, pritiska navzdol. In ko se umirita najstarejši in ta srednji si privoščim počitek. Tako, da gre tudi tistih nekaj prostih ur.. Vseeno sem končala nekaj izdelkov, ki so se mi motali pod prsti že enkrat od aprila - maja.

Tablica za Lučo.

 

V podobnem stilu še za Sofijo.

Ogledalce za Ulo. V nastanku pa je še eno za setrico Elo.

Vse stvarčice seveda opremljene z Vila Lila etiketico.

Zdej sem se lotla enga ustvarjanja, ki ga ne bom pokazala tako hitro. In pol pride mali črv. Tako, da ne vem kdaj bom spet na liniji. Morda spečem kake nove piškotiće.. ;)