sobota, 29. december 2012

ko pade cukr

Zadnje čase zelo pogosto. Ne vem. Ali zato, ker imamo polno hišo sladkega in poješ malo in te prime še. In še. In še. Ma, da bi me primlo pojest en piškot. Ma me prime pojest konkretno. Čim bolj čokoladno, kremasto, penasto.. In po par mesecih brez sladkega jem kot za stavo. Da mi ne bi kaj zbežalo.

Uglavnem.. tam enkrat septembra mi je sodelavka dala najboljši recept za čokoladno torto ever. Hitro, brez packanja in za prste oblizat. Čokoladna torta v oblakih. Najprej sem jo naredila sestri, potem še Nebotovi sestri, potem enkrat kar tako.. ker mi je pal cukr.

In ker je pred nami še ene par nedelavnih dni in vem, da vas je polno pekaric delim naprej recept.

ČOKOLADNA TORTA V OBLAKIH

pripravi si:

- 250g temne čokolade
- 125g zmehčanega masla
- 6 jajc (2 celi, 4 ločene)
- 175g mletega sladkorja

- 1 vanilin sladkor (jaz kupim v DM-u bourbonski vanilin. Je malo dražji, ma da čisto drugi okus)
- 5 dl sladke smetane
- kakav
 
model za torto (cca 23cm premera, premaži z maslom in obloži s peki papirjem na vseh straneh)

In gremo!

Pečico segrej na 180 C.
Nad paro stopi čokolado, nato v topli čokoladi še maslo.
V drugi posodi stepi 2 celi jajci in 4 rumenjake s 75g sladkorja.
V tretji posodi stepi 4 beljake in jim postopoma dodajaj 100g sladkorja, da dobiš trd sneg.

V jajca nežno vmešaj čokoladno zmes. Čokoladno mešanico razrahljaj s kupčkom snega, nato vmešaj še preostali sneg. - jaz to vse počnem s tisto plastično lopatko, da se vse nežno premeša.


A že ne zgleda nebeško? :)

Peci 40 minut na 180 C. (dokler se peče, pospraviš vso umazano posodo)
Pusti v modelu, da se ohladi (upade).

Ko se torta hladi, na sredini razpoka in zelo upade. Nič se ustrašit mora bit tako. Jaz sem prvič celo odrezala en košček, ker sem se bala, da je surova. Je namreč zelo temna (mokra). Ko se ohladi, stepeš smetano z vanilijevim sladkorjem in z njo napolniš to luknjo, ki je nastala v torti. Po vrhi posuješ s kakavom. Masa je zelo sladka, smetana pa lahka. 
Perfektna kombinacija.


Voila!

Sodelavka mi je tudi potem rekla, da smetano lahko samo namečeš noter, da res zgleda kot oblaki. Pa ponavadi jo jaz spečem zvečer, zjutraj jo pa znamem ven in obložim s smetano.

Zadnjič sem se jo lotla, ko je Mila zaspala, pa mi je še Ivan pomagal miškat (miksat). Tako, da... lahko se je lotite tudi s svojimi črvički. Če ne drugega, vam bodo polizali vse metlice in lopatice. 

petek, 28. december 2012

kratka zgodovina naših smrečic

Ko sva z Nebotom praznovala prvi Božič, sva kupila smrekico v loncu. Ta pravo, ki raste. Sva rekla – za praznike jo bova imela noter, enkrat, ko bova imela hišo in ogromno parcelo, pa jo lahko posadiva. Uglavnem, to je bla neke vrste okrasne smreka, gosta, ki ni prav nič pikala in na kateri je stalo največ pet okraskov. No, prve praznike smo večinoma preživela na medenih tednih tako, da sem jo gledala le par dni. In samo teh par dni mi je rabilo, da sem ugotovila, da to ni to. Še zmeraj je pred hišo in čaka na uno veliko parcelo (mimogrede, v teh petih letih je zrasla za 2cm!!).

Naslednje leto sva se odločila za plastično. Spet sem bla sitna in sem rekla, da če že je plastična mora bit vsaj lepa. Taka lepa, ki zgleda kot prava. Ma taka lepa, ki zgleda kot prava je tudi draga. In tudi najt jo je treba. In seveda jo nismo našli. In smo se mogli sprijaznit z eno staro iz kleti. Ali pa nazaj ta pravo v loncu. Seveda smo vzeli to s kleti.


Ma smo nardili kompromis. Če je bla že smrečica plastična, so bli pa vsaj okraski doma narejeni. Ivan je bil še v trebuhu, dajala me je grozna nespečnost in tako sem naredila celo kolekcijo filcastih okraskov. In nova jaslica sem si kupla. :)

Tako je blo do letos. S tem, da mi je vsako leto uspelo naredit kak okrasek več. Ma že lani, ko sem jo pospravljala, sem si rekla – majkemi, da te drugo leto ne vlečem več vn!
 
In sem na Pinterestu našla miljon eko lesenih smrečic. Mizarja imam, samo še počakam, da bo od volje..

Neboo, ma kaj mi ne bi nrdu eno tako?!


Tudi ta mi je bla zanimiva..


... ma je že pri prvi takoj reku – ma ja. Sej to ni tako težko naredit. Juuupi!!
 
To make a long story short.. vmes je dobil eno delo in šmrc pod nos moja smrečica. Ker sem predvidevala tak scenarij, sva se z Ivanom v ponedeljek lotila plana B.


Še dobro, da nam je pred enim mesecem crknila televizija, pa smo kupili novo, ta veliko, pa smo tako imela velik karton. Narisala smrečico, zarezala in postavila. Nikoli hitreje še ni bila sestavljena in postavljena. 

  
Ivanu se je zdelo zelo zanimivo, jaz pa sem končno dobila svojo eko smrečico. Krašenje je bilo seveda najboljše...


Namesto vejic za natikanje okraskov je Ivan zataknil barvne bucike, na njih pa obesil okraske. Še dobro, da sem vsa ta leta izdelovala filcaste okraske, ker kake težje, naša smrečica ne bi vzdržala. Ko smo napeštali gor vse kar smo imeli za napeštat, je izgledalo nekako tako..


Sem tudi mislila, da bi pomagala še Mila in bi smrečico s prsti naflackali v zeleno, ma je zaspala in smo skoristli malo tišine. :)

Ivan se je potem lotil še jaslic..


To je prva različica. Trenutno so vse ovce v eni luknji s stričkotom od Lego, ki drži lopato, dve kravi stojita v vrsti za semaforjem (danes me je že tretjič opozoril, da še vedno nisem narisala luči na semafor), osel visi na mostu, vsako tolko pa se okrog jasli parkira tudi kak kamion.
Mah načrtno opuščamo za leto, dve.

Malo me je blo strah obesit lučke na karton, tako da so letos navite okoli karnise, ker so zavese v pranju.

In na koncu, če potegnem črto, moram priznat, da mi je naše božično drevce letos zelo všeč (čeprav je šla danes nona mimo njega in ga je iskala po dnevni). In končno sem se rešla plastike.

Nauk(i) te zgodbe:
 
 - najlepše je, ko ustvarjaš s svojimi črvički,
- še lepše je če otroku pustiš, da izdeluje kot sam želi - takrat pridejo vn najlepši izdelki,
- če misliš fehtat moža, da ti nekaj naredi, začni malo prej,
- Vila Lila je pri okraševanju sitna in pedantna,
- če ti mož ne naredi kar ti je obljubil, se malo kujaj in čez par dni dobiš stojalo za čevlje. (še študiram kolko kujanja je potrebno, da drugo leto dobim tudi smrečico). :P

sobota, 10. november 2012

linški piškoti in novi predpasnik

Od zadnje objave je pasalo že štiri mesece. Mislim, da je prišlo do napake. Upala bi si trditi, da sem tam proti koncu poletja nekaj pisala.. Ali čas res tako hitro beži??!

Polno tega se je umes zgodilo. Spet sem začela hodit v službo. Ivan je začel hodit v vrtec. In Mila je začela hodit na čuvanje h noni. Ob sredah hodim na telovadbo. Vsake tolko mi ravnatelj privošči kak seminar. Mila je pihala prvo svečko, pa smo pekli in ustvarjali. Vmes je bilo tudi dosti šmrkavih nosov in neprespanih noči. Uglavnem ni nam dolgčas. Dnevi se prehitro obrnejo.

Postala sem tudi kar lena pri prižiganju tega računalnika. Tako da, če že kaj naredim vredno objave, ni časa, da bi to tudi dokumentirala.

Sva pa nekaj časa nazaj z Ivanom pekla linške piškote. Ivan neznasko uživa v kuhinji in včasih si mislim - če mu že dam plastelin, zakaj mu raje ne dam pravo testo. Skupaj ustvarjava in še imamo kaj za ponudit, če pridejo kakšni nenajavljeni gosti. :)

za LINŠKE PIŠKOTE potrebuješ

600 g moke
200 g margarine
200 g masla 
260 g sladkorja v prahu
limonino lupino
1 jajce

V moko zdrobimo margarino in maslo, dodamo jajce, sladkor in limonino lupino (jaz jo dam samo, če imam tisto kupljeno že naribano v vrečki ali če dobim kakšno res bio. Kupljenih nikoli ne ribam). Testo na hitro zgnetemo, na hladnem naj počiva vsaj eno uro.


Iz testa z modelčkom izrežemo piškote, polovici piškotov pa z drugim, manjšim modelčkom naredimo luknjice. Piškote pečemo 10 - 12 minut na 180 C.
Ne rabim govorit kakšno vedelje je bilo tukaj. Na koncu smo seveda naredili piškote miljontih oblik. :)

Ko so piškoti pečeni, jih na narobni strani premažemo z marmelado, piškote z luknjicami posujemo s sladkorjem v prahu in jih položimo na piškote, premazane z marmelado.



Voila!

Piškoti so res njamsi in prav nič zakomplicirani za naredit. Testo sem si pripravila, ko je Ivan spal, tako da je tokrat sodeloval le pri valjanju in delanju piškotkov. (pa pol sva jih pojedla, preden sva sploh namazala marmelado..)

Ko smo že pri pekariji/kuhariji.. med vsem tem mojim molkom je nastal še en predpasnik. Za Lovrota od Pegule. Ivan pa seveda moj glavni maneken. :)


Tale mi je vzel malo več časa. Naredila sem še žepek za kuhalnico, pa ta pošast me je pošastno dražila z vsemi timi šivi in šivčki. Ma na koncu sem bila z izdelkom kar zadovoljna..

Jutri me pa mika, da bi se z mojim master-chefom lotla lapačunov...

torek, 12. junij 2012

Ivan + novi predpasnik = jogurtovi mafini

Ko se pri naši hiši kaj sladko peče, mora biti Ivan obvezno zraven. Na začetku sem mu okrog pasu zavezala kakšno krpo, kasneje pa kar moj predpasnik. Ma sem kmalu vidla, da bo rablo nabavit kaj novega, samo njegovega. :) In sem potem en teden visela na netu in iskala kakšne lepe, zanimive, predvsem pa na hitro zašite predpasnike. Naletela sem na tale super enostaven tutorial.

Hitro sem zvlekla ven šivalni stroj (je rablo že kar konkretno obrisat prah z njega), Ivan da bo risal, Mila pa se je lotila trgat ažurne reklame.

Čeprav je že Petchy zelo lepo in nazorno prikazala sam postopek izdelave, sem par stvari poslikala in tako pripravila moj prvi DIY. :)


Potrebuješ:
- kos blaga (jaz sem vzela kar ostanke ene zavese), oz. lahko uporabiš kar novo kuhinjsko krpo saj je že lepo zarobljena
- škarje, sukanec, meter
- vrvico, ki bo predpasnik držala
- lesene kroglice, da vrv ne zbeži
- po želji kakšen okrasek za na predpasnik

(samo dokler sem pripravljala potrebne svari je Ivana minilo risanje.)


Blago zarobi. Če imaš kuhinjsko krpo imaš eno delo manj. :)


Robove prepogneš in zašiješ. Pustiš samo odprtino za vrvico. 
Jaz sem na koncu vsake vrvice dala eno leseno žogico. Tako.. da malo kompliciram. :)


Zadnji korak je najlepši. Predpasnik načičkej. :)
Jaz sem kar izrezala enega leva iz blaga od Ikee in ga našila, odspodej pa našila chef-ovo ime. Ker rada kompliciram, sem mislila kaj še po levu šivat ampak me je Mila kmalu spomnila, da za to nimam časa. (bom raje še kakšnega zašila - se že javljajo none, da mora imet še kakšnega rezervnega za na počitnice) :)


master chef :)

Ko je pa enkrat dobil predpasnik okrog vratu in kuhalnico v roke.. smo mogli hitro nekaj speč. Najboljše so torte. :)



JOGURTOVI MAFINI

 100 g zmehčane margarine
225 g sladkorja (lahko tudi manj)
2 jajci
en navaden jogurt
5 žlic mleka
275 g moke
1 žlička sode bikarbone

Margarino in sladkor damo v skledo in mešamo, da nastane svetla penasta zmes. Dodaš jajci, jogurt in mleko in dobro zmešaš. Moko preseješ skupaj s sodo bikarbono in jo vmešaš v zmes. Po želji laho dodaš tudi koščke čokolade.
Zmes nadevaš v modelčke in pečeš na 190 C, 25 minut.


Je blo kar veselo dopoldne. :) Zdej pa se morem lotit še enga za Milo..

torek, 05. junij 2012

bzgowc


Ne vem kako je pri vas, ampak pri nas je letos bezeg podivjal. Kamor se obrneš.. bezeg. Pa vseeno mi ga ni še ratalo nabrat. V bistvu.. ni ga problem nabrat, problem je, ker vem da me potem zvečer čaka priprava. Popoldne pa še ne vem, če se mi bo zvečer dalo. Al je pa problem, ker vem kolko pranja posode me čaka. Ne vem. Uglavnem, flaše sem oprala in čakajo.. mogoče mi pa še rata. V najhujšem primeru pa ga bomo šli nabirat kam bolj gor, na višjo nadmorsko višino kjer cveti malo kasneje. :)

Je bilo eno obdobje, ko se je ta bezgov sirup pil na veliko. Tako na veliko, da se ga človek zasiti. In so mi te flaše stale u špajzi, dokler nisem še razdala okoli. Potem pa, ko sem bila noseča za Ivana, me je primla ena velika žeja za bzgowcom - tako mi rečemo bezgovemu soku. Ampak baje, da bzgowc v nosečnosti odsvetujejo (pospešuje potenje). Sej veste.. tisto, ki se ne sme, tisto je fino. :) Pa sem se ga prvič v življenju lotla delat tudi jaz. Samo ne sirup, kar sok. No in ker je sezona bzga, prilagam moj recept za bzgowc. :)

BZGOWC
8 l vode
70 dag sladkor (lahko tudi manj, ma jst raje pustim tako, pa si potem vsak doda še malo vode, če mu je presladko. Pa še zaradi samega konzerviranja je boljše, da je sladko)
2 dag citronke
36 cvetov bzga


Ko zavre voda, dodaš sladkor, citronko in bezeg. Pustiš 15 minut, da se kuha - medtem segreješ steklenice v pečici.


Precediš skozi gazo in naliješ v steklenico. Jaz jih potem zložim na eno leseno desko in vse skupaj pokrijem z deko, da se počasi ohlaja preko noči, oz. dokler ne potegne zamaške.


Mi smo ugotovili, da nam je dosti boljši sok kot pa sirup. Lepo odpreš flašo, popiješ pri kosilu.. ne pa da ti uni sirup tam po hladilniku stoji celo leto. :P

Ta recept lahko uporabiš tudi za drugo sadje - velja za eno kilo. Več daš, bolj je gost. Lani sem npr. naredila tudi iz grozdja - sem očistila dol grozde in jih kar malo prepasirala potem pa stresla v vrelo vodo. Je bil tudi fin. Ma bzgowc je bil boljši. :) Mama od Nebota je naredila iz borovnic. Če se mene praša škoda borovnic, jih raje tako pojem. Ma smo ga pa imeli bolj tako.. za večje praznike. :)

Nič, zgleda, da ga bom mogla it hmali nabrat. Vse to pisanje mi je naredilo gušte...

ponedeljek, 04. junij 2012

šivanko v roke

Po dolgem času sem spet ven potegnila šivanko in konce. In si privoščila dva nova andwabisabi vzorčka. Uuuu, lepo je delo.
Zadnje čase sta Ivan in Mila ujela uro pa tako ob istem času jesta in potem ob istem času tudi zaspita. Seveda se zgodi, da tudi ob istem času kakata, ob istem času sitnarita, ob istem času hočeta viset na mami. Ampak se ne smem pritoževat.. Dve urci skupnega spanja povrneta vse. :) In tako se zgodi, da si celo vzamem kakšno minutko zase po kosilu, pa tudi zvečer kaj počasi ustvarjam (ali pa samo visim na internetu in iščem miljon novih stvari, ki jih bom SEVEDA naredila). :)

Tokrat sem ustvarjala za sestrično Moniko - Pegulo. Se jo še spomnite? ;) No Pegula ne bloga več toliko. Verjetno tudi zato, ker je postala pridna šivilija. Mili je zašila torbico za copatke / knjige, sebi je zašila pošastno prevleko za posteljo, pa copate.. Ni da ni.

No, ko sem zagledala ta vzorček, sem rekla - ta bo pa za Moniko.



Nekaj časa nazaj sem hotela uokvirit enega od motivčkov, pa nisem našla takega okvirčka kot sem si zamislila. Pa sem začela njurit in se je Nebo takoj ponudil, da mi jih bo on naredil. In mi ga je. :) Okvir je iz tika - to je bolj masten les tako, da se ga ne more dodatno barvat. Ampak se mi zdi ta rjava barva ful lepa. Taka.. gre na vse. :)


Takole pa že visi v novem ustvarjalnem kotičku.

četrtek, 17. maj 2012

moji servetkasti trenutki

Zadnje čase me drži servetkanje. In ko me prime, me lahko drži tudi do 1h zjutraj. In nisem prav nič utrujena, čeprav sem cel dan skakala. Ker me ustvarjanje sprosti. Ker takrat ne mislim na nič in nekako dejansko počivam. No potem se pa spomnem, da se lahko vsak čas kdo zbudi pa šibam spat.. :)

In se mi zdi tudi lepo darilo. Tako, narejeno le za tistega malega črvička / črvičico.

Zajček za Tinco - Milino cimro s Postojne :)

Ptički za Eriko

Jurij in Manjuša si bosta tablico delila - tako kot sobo :)



Nekatere tablice so nastale tudi po naročilu. - kot naprimer tale za Klaro in Elo. Me je vedno strah, če bo obdarovancem všeč in potem te sličice zlagam, prelagam, umaknem, pa iščem povsem nov motiv.. Traja, ampak uživam. :)

 "Morsko" tablico za Tineta je poštar odnesel na obalo.


Mi ni dalo mira, pa sem za tablice začela izdelovati tudi škatlice iz valovite lepenke. Ker, ko si nekaj zamislim v glavi mi ne da mira dokler to ne naredim. Se je Nebo smejal, da bom dlje časa delala škatlico kot pa samo tablico. Ampak to je bilo samo prvič, ko sem študirala kje prepognit in kje zalepit. Zdej sem že kot fabrika. :)

Zdaj pa imam v glavi že drugo verzijo servetnih tablic. Samo še čas za realizacijo potrebujem. In potem pokažem. :)

ponedeljek, 23. april 2012

kali raste zori cveti

Popoldne sva z Ivanom uživala pred hišo - končno se je solidno razvedrilo, pa smo mogla takoj nazaj na k-tolo. Ivan je namreč dobil kolo. In začel je govoriti. Včasih res ne razumem - ko-ka govori že eno leto, K pri kolesu pa ne more reč - in ko rečeš: je K - Kolo, on reče K - Tolo. :) Sej človek se mora nasmejat.

No ma uglavnem, ko je Ivan študiral delovanje pedalov, sem se malo zagledala v naše lonce in korita. Letos imamo pred hišo presenetljivo zeleno. (zad za hišo je že lep čas lepo cvetoče, kot vsa prejšnja leta) Jaz imam ful rada rože in zelenilo, ampak enostavno nisem za to. Ali preveč zalijem, ali pozabim zalit, ali dam na sonce kadar ne rabi, ali pozabim na džu kadar ne rabi.. Ampak sem rekla, da se bom potrudila in lepo redno skrbela. Letos sva z Ivanom celo naredila svoje sadike lavande.. (prvi korak h pridnosti)


Zgleda, da sva naredila vse lepo in prav, ker sadike že lepo poganjajo nove listke. :)


Jupi!

Ko je Nebo lani pregradil dvorišče, je ograjo naredil tako, da nanjo lahko daš bezbroj korit. Je reku, da bom lahko posadila kar bom hotela.. me je takoj streslo - kaj bo meni tam notri raslo celo leto?!
Pa smo takoj našli rešitev..


Ne bo cvetelo celo leto, ma.. letošnja korita rož smo zamenjali za korita jagod. Zdej vsak dan z Ivanom konrolirava, kolko jagod je še na poti. :)) mmm.. to bo veselje, ko bo čas obiranja.. :)


V preostala korita pa sva z Ivanom posadila mešanico semen - japonski vrt. Danes sva zagledala že male listke. Uf, sem bla prav vesela, da je celo nekaj zrastlo pod mojim rokami. - poročam, če bomo prišli do faze rezanja. :))
Aja, v enem koritu pa imamo blitvo za Miline kašice. Da je tekoj pri roki. :)

sreda, 18. april 2012

velikonočno jajčasto ustvarjanje (z zamudo)

Pri zadnji objavi sem na koncu napisala, da je Ivan barval jajca (in lase). Mi je rablo samo trinajst dni, da tudi kako slikico objavim. :)
Zadnjič je pri noni dobil gromozansko jajce, pa sem mu naštimala čopiče in barve - še zmeraj mi ni uspelo nabavit kakšnih prstnih barv al temper, tako da sem mu dala moje akrilne barve in sem malo škrtarila. Ampak je bilo dovolj. :)



Ko so se posušila sem jim dodala še rdečo mašnico in voila - okrasek za med rože.

Počasi se je bližal vikend pa sem mogla pospešeno razmišljat kako bomo krasili letošnja velikonočna jajca. Glede na to, da jih barvamo v čebuli, flomastri ne pridejo v poštev, ker je podlaga pretemna. Sem imela v mislih tisto barvo v tubi, ki se napihne ko se posuši (za tekstil). Ma mene je vsega strah kaj pride čez lupino oz. po prstih ko jajce ljupiš. (ja vem, fantaziram). In na koncu sem kot druga leta pristala na trakcih in snemljivih okraskih. :)


Ivan obožuje plastelin. Še posebno, če je še kdo zraven, da ga komandira. :) 


Z modelčki za piškote smo zrezali rožice in na njih pritiskali male kroglice..


.. z obojestranskim lepilom sem zalepila trakec in s toplotnim lepilom na vrh rožico. To sem delala sama, dokler je Ivan spal, ker bi sigurno hotel stiskat tisto pištolo za lepilo. Na koncu sem ugotovila, da bi lahko tudi rožice z obojestranskim lepilom zalepila. Drugo leto.. itak bom sigurno spet na okraskih pristala. :) (lesene podstavke je Nebo prnesu za zakurit - da bi jih koristli "za pod jajca" si je pa moja mama zmislila :)

Jaz sem tudi ustvarjala..


Po moji prvi sem rekla, da bo druga boljša. Ma je bla ista. Ker je od prve pasalo dve leti in takrat si nisem napisala, da naj zmanjšam gostoto file. Zdej si tudi nisem napisala. Bomo vidli kaj bo naslednjič. Ampak poskuševalci so rekli, da je ulih tako fina. :)
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...

berejo in gledajo me