kratka zgodovina naših smrečic

Ko sva z Nebotom praznovala prvi Božič, sva kupila smrekico v loncu. Ta pravo, ki raste. Sva rekla – za praznike jo bova imela noter, enkrat, ko bova imela hišo in ogromno parcelo, pa jo lahko posadiva. Uglavnem, to je bla neke vrste okrasne smreka, gosta, ki ni prav nič pikala in na kateri je stalo največ pet okraskov. No, prve praznike smo večinoma preživela na medenih tednih tako, da sem jo gledala le par dni. In samo teh par dni mi je rabilo, da sem ugotovila, da to ni to. Še zmeraj je pred hišo in čaka na uno veliko parcelo (mimogrede, v teh petih letih je zrasla za 2cm!!).

Naslednje leto sva se odločila za plastično. Spet sem bla sitna in sem rekla, da če že je plastična mora bit vsaj lepa. Taka lepa, ki zgleda kot prava. Ma taka lepa, ki zgleda kot prava je tudi draga. In tudi najt jo je treba. In seveda jo nismo našli. In smo se mogli sprijaznit z eno staro iz kleti. Ali pa nazaj ta pravo v loncu. Seveda smo vzeli to s kleti.

Ma smo nardili kompromis. Če je bla že smrečica plastična, so bli pa vsaj okraski doma narejeni. Ivan je bil še v trebuhu, dajala me je grozna nespečnost in tako sem naredila celo kolekcijo filcastih okraskov. In nova jaslica sem si kupla. :)

Tako je blo do letos. S tem, da mi je vsako leto uspelo naredit kak okrasek več. Ma že lani, ko sem jo pospravljala, sem si rekla – majkemi, da te drugo leto ne vlečem več vn!

 

In sem na Pinterestu našla miljon eko lesenih smrečic. Mizarja imam, samo še počakam, da bo od volje..

Neboo, ma kaj mi ne bi nrdu eno tako?!

Tudi ta mi je bla zanimiva..

 

... ma je že pri prvi takoj reku – ma ja. Sej to ni tako težko naredit. Juuupi!!

 

To make a long story short.. vmes je dobil eno delo in šmrc pod nos moja smrečica. Ker sem predvidevala tak scenarij, sva se z Ivanom v ponedeljek lotila plana B.

Še dobro, da nam je pred enim mesecem crknila televizija, pa smo kupili novo, ta veliko, pa smo tako imela velik karton. Narisala smrečico, zarezala in postavila. Nikoli hitreje še ni bila sestavljena in postavljena. 

  
Ivanu se je zdelo zelo zanimivo, jaz pa sem končno dobila svojo eko smrečico. Krašenje je bilo seveda najboljše...

Namesto vejic za natikanje okraskov je Ivan zataknil barvne bucike, na njih pa obesil okraske. Še dobro, da sem vsa ta leta izdelovala filcaste okraske, ker kake težje, naša smrečica ne bi vzdržala. Ko smo napeštali gor vse kar smo imeli za napeštat, je izgledalo nekako tako..

Sem tudi mislila, da bi pomagala še Mila in bi smrečico s prsti naflackali v zeleno, ma je zaspala in smo skoristli malo tišine. :)

Ivan se je potem lotil še jaslic..

To je prva različica. Trenutno so vse ovce v eni luknji s stričkotom od Lego, ki drži lopato, dve kravi stojita v vrsti za semaforjem (danes me je že tretjič opozoril, da še vedno nisem narisala luči na semafor), osel visi na mostu, vsako tolko pa se okrog jasli parkira tudi kak kamion.

Mah načrtno opuščamo za leto, dve.

Malo me je blo strah obesit lučke na karton, tako da so letos navite okoli karnise, ker so zavese v pranju.

In na koncu, če potegnem črto, moram priznat, da mi je naše božično drevce letos zelo všeč (čeprav je šla danes nona mimo njega in ga je iskala po dnevni). In končno sem se rešla plastike.

Nauk(i) te zgodbe:
 

 - najlepše je, ko ustvarjaš s svojimi črvički,

- še lepše je če otroku pustiš, da izdeluje kot sam želi - takrat pridejo vn najlepši izdelki,

- če misliš fehtat moža, da ti nekaj naredi, začni malo prej,

- Vila Lila je pri okraševanju sitna in pedantna,

- če ti mož ne naredi kar ti je obljubil, se malo kujaj in čez par dni dobiš stojalo za čevlje. (še študiram kolko kujanja je potrebno, da drugo leto dobim tudi smrečico). :P