linški piškoti in novi predpasnik

Od zadnje objave je pasalo že štiri mesece. Mislim, da je prišlo do napake. Upala bi si trditi, da sem tam proti koncu poletja nekaj pisala.. Ali čas res tako hitro beži??!

Polno tega se je umes zgodilo. Spet sem začela hodit v službo. Ivan je začel hodit v vrtec. In Mila je začela hodit na čuvanje h noni. Ob sredah hodim na telovadbo. Vsake tolko mi ravnatelj privošči kak seminar. Mila je pihala prvo svečko, pa smo pekli in ustvarjali. Vmes je bilo tudi dosti šmrkavih nosov in neprespanih noči. Uglavnem ni nam dolgčas. Dnevi se prehitro obrnejo.

Postala sem tudi kar lena pri prižiganju tega računalnika. Tako da, če že kaj naredim vredno objave, ni časa, da bi to tudi dokumentirala.

Sva pa nekaj časa nazaj z Ivanom pekla linške piškote. Ivan neznasko uživa v kuhinji in včasih si mislim - če mu že dam plastelin, zakaj mu raje ne dam pravo testo. Skupaj ustvarjava in še imamo kaj za ponudit, če pridejo kakšni nenajavljeni gosti. :)

za LINŠKE PIŠKOTE potrebuješ

600 g moke

200 g margarine

200 g masla 

260 g sladkorja v prahu

limonino lupino

1 jajce

V moko zdrobimo margarino in maslo, dodamo jajce, sladkor in limonino lupino (jaz jo dam samo, če imam tisto kupljeno že naribano v vrečki ali če dobim kakšno res bio. Kupljenih nikoli ne ribam). Testo na hitro zgnetemo, na hladnem naj počiva vsaj eno uro.

Iz testa z modelčkom izrežemo piškote, polovici piškotov pa z drugim, manjšim modelčkom naredimo luknjice. Piškote pečemo 10 - 12 minut na 180 C.

Ne rabim govorit kakšno vedelje je bilo tukaj. Na koncu smo seveda naredili piškote miljontih oblik. :)

Ko so piškoti pečeni, jih na narobni strani premažemo z marmelado, piškote z luknjicami posujemo s sladkorjem v prahu in jih položimo na piškote, premazane z marmelado.

Voila!

Piškoti so res njamsi in prav nič zakomplicirani za naredit. Testo sem si pripravila, ko je Ivan spal, tako da je tokrat sodeloval le pri valjanju in delanju piškotkov. (pa pol sva jih pojedla, preden sva sploh namazala marmelado..)

Ko smo že pri pekariji/kuhariji.. med vsem tem mojim molkom je nastal še en predpasnik. Za Lovrota od Pegule. Ivan pa seveda moj glavni maneken. :)

Tale mi je vzel malo več časa. Naredila sem še žepek za kuhalnico, pa ta pošast me je pošastno dražila z vsemi timi šivi in šivčki. Ma na koncu sem bila z izdelkom kar zadovoljna..

Jutri me pa mika, da bi se z mojim master-chefom lotla lapačunov...

Ivan + novi predpasnik = jogurtovi mafini

Ko se pri naši hiši kaj sladko peče, mora biti Ivan obvezno zraven. Na začetku sem mu okrog pasu zavezala kakšno krpo, kasneje pa kar moj predpasnik. Ma sem kmalu vidla, da bo rablo nabavit kaj novega, samo njegovega. :) In sem potem en teden visela na netu in iskala kakšne lepe, zanimive, predvsem pa na hitro zašite predpasnike. Naletela sem na tale super enostaven tutorial.

Hitro sem zvlekla ven šivalni stroj (je rablo že kar konkretno obrisat prah z njega), Ivan da bo risal, Mila pa se je lotila trgat ažurne reklame.

Čeprav je že Petchy zelo lepo in nazorno prikazala sam postopek izdelave, sem par stvari poslikala in tako pripravila moj prvi DIY. :)

Potrebuješ:

- kos blaga (jaz sem vzela kar ostanke ene zavese), oz. lahko uporabiš kar novo kuhinjsko krpo saj je že lepo zarobljena

- škarje, sukanec, meter

- vrvico, ki bo predpasnik držala

- lesene kroglice, da vrv ne zbeži

- po želji kakšen okrasek za na predpasnik

(samo dokler sem pripravljala potrebne svari je Ivana minilo risanje.)

Blago zarobi. Če imaš kuhinjsko krpo imaš eno delo manj. :)

Robove prepogneš in zašiješ. Pustiš samo odprtino za vrvico. 

Jaz sem na koncu vsake vrvice dala eno leseno žogico. Tako.. da malo kompliciram. :)

Zadnji korak je najlepši. Predpasnik načičkej. :)

Jaz sem kar izrezala enega leva iz blaga od Ikee in ga našila, odspodej pa našila chef-ovo ime. Ker rada kompliciram, sem mislila kaj še po levu šivat ampak me je Mila kmalu spomnila, da za to nimam časa. (bom raje še kakšnega zašila - se že javljajo none, da mora imet še kakšnega rezervnega za na počitnice) :)

master chef :)

Ko je pa enkrat dobil predpasnik okrog vratu in kuhalnico v roke.. smo mogli hitro nekaj speč. Najboljše so torte. :)

JOGURTOVI MAFINI

 100 g zmehčane margarine

225 g sladkorja (lahko tudi manj)

2 jajci

en navaden jogurt

5 žlic mleka

275 g moke

1 žlička sode bikarbone

Margarino in sladkor damo v skledo in mešamo, da nastane svetla penasta zmes. Dodaš jajci, jogurt in mleko in dobro zmešaš. Moko preseješ skupaj s sodo bikarbono in jo vmešaš v zmes. Po želji laho dodaš tudi koščke čokolade.

Zmes nadevaš v modelčke in pečeš na 190 C, 25 minut.

Je blo kar veselo dopoldne. :) Zdej pa se morem lotit še enga za Milo..

obešalnik za gospodične

Kot se spodobi za novo leto, začenjam na frišno. S frišnimi, nežnimi barvami. :)
Izdelala sem ga že kar nekaj časa nazaj, ma sem čakala, da pride v male roke, da ne pokvarim presenečenja. Zdaj, ko pa že visi pri mali gospodični, ga lahko tudi javno objavim. :)

Obešalniček sem naredila prvi blogerski črvičici (od teh, ki jih jaz poznam seveda!) - gospodični Hanni od Črtaste Špele. Sem gruntala, kaj naj ji pošljem - za križkanje ni bilo dovolj časa, servetkov sem se po novoletnih čestitkah za nekaj časa naštufala, fimo sem tako hermetično zaprla, da se mi ga ni dalo vleč ven, velike knjige o pletenju še nisem naštudirala.. Pa mi je kliknilo zvečer, ko sem vzela Ivanovo spalno vrečo z mehcenega obešalnička..

 Najprej sem mislila filcaste črke gor šivat, pa sem se odločila za štikanje. Za prvič je izpadlo kar vredu (če ne gledaš preveč od blizu). Seveda se filcu nisem mogla izognit.

 Sem se bala, da ne bi bilo preveč čičkasto, pa je rekla mama, ki je bila trenutno na obisku, da ne more bit čičkasto, če uporabljam samo dve barve. Plus en mičkin gumb.;)

 Oblekca ni del darila. To jst šparam, če bo Ivan kdaj imel sestrico.:) Sem samo hotela pokazat, kako si gospodične lahko pospravijo svoje kiklce.

Aja, ta obešalniček tudi diši. Med polnilo sem dala ene par kroglic s tistih vrečk, ki se jih da med obleke, da dišijo. Upam, da obešalniček ne bo samo za okras (!!) in da bo Hanna tudi kaj gor obesla. ;)

kam sz špežo?

Lani (ali celo predlani) sem se lotla šivat reversible tote bagico - pa talent kot sem, mi je nekako ratalo narobe zašit ročaje. Vrečka na koncu za nikamor. Ma mi je bilo vseeno škoda časa, truda in blaga, pa sem jo spravla za hude cajte.

In ti "hudi cajti" so prišli. Od kar furamo vozičkanje je odhod v trgovino skorajda podvig - če sva z Ivanom sama. Kam sz špežo? Še enga vozička zraven ne morem vlečt, košara pod vozičkom je skorej samo za robčke pospravit, če nosim zraven košaro sem vsa nerodna.
Pa sem se spomnila na to mojo totico. In glej ga no - kot naročena se prilega na naš štirikolesnik!

Včeraj sem bla kar ponosna sama nase, ko mi je še celo u Hoferju uspelo vse pospravit v vrečko, preden sem v roke dobila račun. Jeee me! ;)

Zelo priročno! Pa še brez plastičnih vrečk gremo skozi.

je prišla mimi na obisk

Sem gruntala en dan, da sploh nisem dala imena Ivanovi pošastno škrbasti peštalici. Ker, če bo prišla žlahta na obisk in ne bodo imeli imena, bo cel kažin. Uglavnem sem se odločla, da se kliče Oli. Ne vem, ker je olivne barve.

No h Oliju je prišla na obisk sestrična Mimi. Mimi je tudi iz družine pošastno škrbastih peštalic, samo je po uni strani enookih. Pa tudi bolj temni so pri njih. In Mimi je še tako mičkina, da ni še uspela oškrbit.. ;) si pa že zna zapet fijok v svoje namišljene lase.
No poleg tega, da so enooki in bolj temni, so tudi bolj visokorasli. Čeprav je Mimi dosti mlajša od Olija je skoraj za prst višja od njega - en prst pri pošastno škrbastih peštalic pa sploh ni mačji kašelj.

No, kot sem že rekla je Mimi samo na obisku.. Se še odloča, če bi ostala ali šla. ;)

službeno šivanje

Hja.. čeprav sem komaj konkretno začela s porodniško, sem še vedno z eno malo noge v službi. Lani sem se namreč lotila izdelovanja rojstnodnevnih daril za otroke iz moje skupine in če sem že začela bi bilo fanj, da tudi končam.
Tako, da sem obljubila, da bodo darila gotova do novembra. Pa je bilo novembra dosti drugih bolj zanimivih reči, ki sem se jih raje lotila.
Na vso srečo ima največ otrok rojstne dneve poleti pa lahko zavlačujem. - ampak naslednji rojstni dan je 5. aprila tako, da je bil skrajni cajt, da sem se usedla za šivalni stroj in se lotila vrečk, kjer se skriva darilce..

Za darilce sva si pa z Milico izmislile novo, home - made didaktično igračo - SPOMIN 3. Iz servetka sem skenirala devet različnih otrok iz vsega sveta. Vsak otrok na sličici je skopiran 3x - vsak na različni barvni podlagi (rdeča, modra in zelena).

V bistvu so pravila ista kot pri spominu, le da mora poiskati 3 enake. Če najde 2 enaki in je tretja drugačna, lahko odkrije še eno sličico. Razumljivo? Če vam povem po pravici še sama sebe skoraj nisem razumela, ko sem otrokom razlagala - ampak moji 5-letniki so razumeli s prve. :)

Igrica je postala zelo popularna v skupini, dokler ni dotični deček preštudiral vsako najmanjšo gubo na karticah in ko je prišel na vrsto, je (neverjetno) uganil vse trise. :)

No kartice imam zrezane vse. Petnajst vrečk je že zašitih. Čaka me jih še devet..

pošastno škrbasta peštalica

Danes je bil en fanj dan. Končno se je prikazalo sonce in me navsezgodaj napolnilo z energijo. In končno sva se z Ivanom odpravila na "prvi sprehod". Ujela sva pol urce brez burje in marš okuli hiše. In kar v maminem naročju. ;) Ampak nam je blo vseeno fanj.

Zgleda, da svež zrak paše našemu pikiču, ker je bil zunaj buden cele pol minute. In potem je ta spanec razvlekel na ene štiri ure. Ta čas pa sem se lotila darila za Ivanov prvi mesec. - sej to ni blo nič načrtno. Enostavno sem bila od volje in se vsedla za šivalni stroj...

od ideje in muštra...

... do končne izvedbe. Peštalica.

To je ena taka peštalica za peštat. In ker je iz blaga in štajn zašita se lahko da tudi v usta in slini. Al pa kot en mini kušinček. Uglavnem hvalabogu, sem dala tisti filc malo na stran in zagnala šivalni stroj. :)

Čeprav v primerjavi z Ivanovo ročico je to bolj kot peštalica ena peštalona. ;)

Sm gruntala.. če bom od volje in časa mu za vsak mesec naredim novo pošastno škrbasto peštalico. Celo familijo.

po pomladi diši

Če pogledamo celzijuse še ne diši preveč.
Diši pri nas doma z mojo mini kolekcijo pomladnih voščilnic.. - nekaj jih je šlo na pot že januarja - da še malo diši kje drugje.. ;) sej to je blo samo za pokušino. Se jih moram lotit še, če želim obdržat moj novoletni rezolušn, da grejo letošnje voščilnice po pošti..

Pa mašinco bom mogla počasi spet kaj zagnat...

medo kontrolor

Evo nas.. počasi dobivamo en ritem, ta hujši teden je za mano.
Spet sem vzela v roko škarje, šivanko, filc.. in prav fino sem se počutila - no zrezala sem samo par zvezdic za naš home-made koledar ampak počasi se vračam. ;)

Tale medvedek je nastal kmalu po novem letu vendar ni še imel koga za kontrolirat. V glavi sem si ga nekako drugače predstavljala ampak na koncu vseeno ni izpal tako napačen.

Sem imela neko manijo s tem filcom - ampak nikakor pa da ta filc steče pod šivalnim strojem. Tako, da sem se raje kar na roke lotila. Sej, ko bo Ivan začel stvari v usta tlačit ga bom verjetno mogla umaknit, ker moker filc... Bljak!

Medo kontrolor ima pod kontrolo vse. Vsak gib, vdih, obrat, nasmeh.

vrečka za vrečke

Pravijo, da je znak za bližajoči se porod nenavaden občutek, ki vas sili k pospravljanju in čiščenju stanovanja - gnezdenje. Jaz "aktivno gnezdim" že vsaj tam od julija tako, da ne vem v čem je fora.
Ko sem včeraj že miljontič spremenila raspored v dnevni sobi - moj praktično rabi vsak dan nov plan hiše - sem prešaltala na kuhinjo.

Že nekaj časa mi grejo v nos plastične vrečke. Se jih je že tolko nagrmadilo, da so začele naskrivaj lest v druge predale. Pa sem pustila kuhinjo v kaosu in se hitro usedla za šivalni stroj, da zašijem vrečko za vrečke. To je nekakšna tuba, ki sem jo prvič videla pri sestričnah v Italiji - na eni strani peštaš vrečke noter, na drugi jih vlečeš vn.

Seveda ni šlo brez mojega križkanja - gor piše MINI - tukaj so vrečke samo za moževo marendo ali za te majhne smeti. (ja če že gnezdim, bom vsaj temeljito :)) Moj je bil tudi navdušen - da moram zašit še MAXI.


Sva se tudi zmenla, da če se le da ne bomo več uporabljali plastičnih vrečk. Doma imamo Ninalenino torbo za lene, pa jst sem ene dve zašila, za velike nakupe imava uno veliko Mercatorjevo..

Letos bomo eko! ;)

boršetica za Nežo

Po celodnevnem sprehajanju ob morju, mi je prav pasalo se vsest in dokončat moje križkanje. :) - sej zdej pa mislim, da sem samo še za na kavč. Dokler mi spet ne bodo ratale sitne noge. Grrr..
Ekola - združila sem šivanje in križkanje in naredila boršetico za hčerko od bratranca.
Za mušter sem uporabila tutorial od morsbag vrečk - tako nazorno prikazano, da se lahko vsakdo loti..

V planu imam narediti še eno za bratranca od Neže. Bomo videli...

V mavrično boršetico gre mavrično darilo - 100 najlepših otroških pesmi Janeza Bitenca.

Zdej me pa samo še martra, kdaj mi bo uspelo na obisk..

otročje

Včeraj sem po dolgem času zagnala mojo mašino za šivat - če odštejem šivanje novoletnih kuvert iz papirja. In ja Sonja, tudi tega se lotim, hehe. ;)
Nekje sem našla eno staro številko Susanne - Solo bimbi in med listanjem dobila idejo, da bi oblekla mali obešalnik za otroška oblačila.
Začetniški šiviljski projekt, ampak s končnim rezultatom sem bila kar zadovoljna.
Aja, noter je tudi malček polnila tako, da je bolj mehcen. :)

Ful mi je všeč to blago iz Ikee. Grem poskusit zašit še kaj drugega...