petek, 03. maj 2013

ko je na obiskih in u oštariji dolgčas


Za praznike je bil plan Dalmacija. Pa je šinjorina spet nekej zbolela. Moški so šli, ženske pa skačemo po hiši. Malo pospravljamo zimsko robo, luftamo, se igramo in valjamo po tleh.

Zdej je Mila zaspala, hiša je bomba, ma sem si skuhala kafe in se dala v en kot, da ne vidim kramarije. Končno sem malo u miru prebrala moje favourite bloge in ker me tisti 17. marec (datum zadnje objave) močno bode v oči, bom še kaj napisala..

Zadnje mesece sem postala rahlo obsedena s Pinterestom. Všeč mi je, ker gor najdem miljon idej za delo v vrtcu, pa tudi za ustvarjanje z mojimi njoki. Najdem slike s katerimi gnjavim Nebota in najrazličnejše projekte, ki jih bom seveda en dan naredila. Zdej se moram samo sklopit s Pinteresta in kaj dejansko tudi naredit. :P

Fanj se mi zdijo igre, ki jih lahko stlačiš v eno škatlo (ali pa vsaj v mojo boršeto), da so vedno pri roki, ko otrokom postane dolgčas.Tako sem se odločila, da se lotim te zadevice..


Lani sem se za vsak slučaj lotila zbirat palčke od lučk, ježke imam na zalogi iz hoferja.. samo še malo časa za pobarvat sem rabila. Ma tega časa ni in ni bilo. Pa sem zadnjič čisto slučajno u Kopru, u novi Rayher trgovini (Planet Tuš) ugledala tale paketek..


Že mavrično pobarvane lesene palčke in ravno prav velike za okrogle ježke (tiste od sladoleda so premajhne). In za 1,70 eura se res ne splača barvat in packat. :P
Ivan je zbiral barve, mama pa hitela lepit. Ker je gospodič v abecedni fazi, je nad palčkami navdušen..


No, najprej so nastajale hišice in stolpi, zdaj pa že zlaga črke - Mama, kira je ta? Pa če obrnem? Pa, če dam še eno tukaj?


Tako pa strokovno razlaga Mili - Glej, tukaj je mehko in moraš dat uno špičasto gor. Ki ti ne bo primlo. :) Prav hecno jih je gledat. :)
 

Igra mi je res všeč. Ob njej utrjuje barve, materiale in kar dosti časa se ob njej zamoti. Pa še poceni in hitro je narejena. In kar je najpomembnejše - gre v boršeto in je vedno pri roki. :) Zraven imamo tudi cel kup plastificiranih didaktičnih iger iz Cicidoja, vsake tolko pa še kako leseno sestavljanko za Milo prštulimo zraven. :)

Zdej samo še čakam, da Hofer spet dobi te ježke, ker Mili je pri tej igri zabavno tudi to, da se ježke da odlepit in zalepit.

nedelja, 17. marec 2013

naporna zima

Sem rekla, da se oglasim proti koncu meseca, ampak zadnje čase nič ne gre po planu. Za to predvsem krivim zimo. In viruse. In enormen primankljaj sonca. Se imam za ljubiteljico zime in snega, ma letos sem že konkretno štufa vsega.

Začelo se je 21. decembra, ko so me iz vrtca klicali, da ima Ivan koze. Zaklenit hišo in nikamor. Mila fasala vnetje ušesa in pol seveda z zamikom še koze. Pol so prišle neke viroze. Seveda najprej dečko, pol še šefica. Vmes strokovni. Furaj unga tam, uno čje, knjige tam. Nos poln, glava eksplodirat. Ma smo dali vse čez (in da se pohvalim!) - od sredine februarja sem tudi strokovno usposobljena! Drugi dan sem hodila kot da sem 5 kil lažja. Pa sem si mislila.. uuu kaj vse bom naredila. Končno tisto igro z Ivanom končala (mogoče jo celo nekoč objavim), generalko po hiši, sešila lavandine vrečke, prej kot vse zviši... Samo še po dozo sončka v Dalmacijo in potem.. In potem nič. Ivan zakuhal, dva dni kasneje še jaz, čez en teden še Mila. Gripa. Ah..

No ma zdej smo uredi. (trkam). Končno spet lahko obračam oči, škatla z robčki že nekaj časa sameva, deca prespijo noč brez kašlarije in jokanja. Spet mi se nabira energija. Čeprav sem danes ugotovila, da me že prepevanje uspavanke spravlja ob sapo. Podnujno bo rablo začet kaj hodit.

Danes smo se po dolgem času celo odpravili na obisk. Skrajni čas, ker še kak dan, pa bi dečko prerasel darilo. Malo klepetanja, kafetkanja, pol pa hitro domov, ker gospodična je že na široko zehala. Še nismo krenli je že spala, je pa zato gospodič postal nervozen in do doma je bil že kot driska. In potem pri nas fura samo ena podkupnina - ala umiri se, pa bomo kaj spekli. Tišina, predpasnik u roki in Ivan z mikserjem na stolu. :)

In ker sem slišala same pohvale na tisti post o torti, sem se odločila, da spet objavim malo pekarije. Tokratna je zelo enostavna, takšna da jo skoraj sami lahko naredijo otroci. Zato, ker je iz knjige Otroci kuhajo in pečejo.


Moja prva kuharska knjiga.

Bolj kot marelične pogačice, so zanimivi modelčki, ki jih narediš sam, ko pa se ohladijo, jih lahko še enostavno zaviješ. Torej..

MARELIČNE POGAČICE

za 12 kosov (nam jih je ratalo 10) potrebuješ:

aluminijasto folijo
malo olja za mazanje modelčkov
100 g masla ali margarine
100 g sladkorja
1 zavitek vanilijevega sladkorja
1 jajce
noževo konico pecilnega praška
200 g moke
malo mleka ali jogurta (midva sva uporabila jogurt)

za oblogo:
polovičke marelic ali drugo sadje po želji
sok pol limone
grob sladkor


Najprej pripravi modelčke - vzameš kvadraten kos aluminijaste folije, na sredino postaviš kozarec in pritisneš folijo ob kozarec. Počasi, da se ne raztrga, da kaj potem v pečici ne zbeži. :) Midva sva jo na sredini kozarca malo nabrala. To je Ivan komot delal sam, pomagala sem mu samo, ko je vlekel kozarec ven.


Dno modelčkov namaži z oljem.


V skledi zmešaj zmehčano maslo s sladkorjem in vanilijevim sladkorjem. Dodaš jajce. Zmešaj moko s pecilnim, presej in dodaj postopoma. Tukaj sem si vedno želela tisti mikser, ki sam dela, jst pa samo sestavine noter stresam. No, zdej ga imam.:)  Ivan je tolko navdušen nad miškanjem, da je vse sam naredil. Na koncu v testo priliješ toliko mleka ali jogurta, da ostane testo še gosto in kremasto. Midva sva dala malo več kot pol lončka jogurta.


 V vsak modelček daš eno žlico testa - to je tudi sam naredil, pomagala sem mu samo, ko se je zalepilo za žlico. V vsak kupček testa položiš pol marelice (ali kakšno drugo sadje). Vsako marelico pokapaš še s sokom limone - midva sva pozabila. :) Jaz imam v zamrzovalniku še naše domače marelice tako, da sva tokrat šla res po receptu. Drugič mogoče dam jabolka ali slive.


In na koncu še cukerček po vrhu. Grobo mletega nimam, tako da sva kar vanilijev sladkor posula. Če bi vedla, da so tako kisle bi mu pustila, da še sipa.

Pol pa na srednjo letvico na 200 C, 20 minut.


Ven so prišle take. In zeloooo fine. Kot eni mini sadni panetončki. Za h kafeti. Njamsi. Ubistvu bi lahko pekel tudi v modelčkih za mafine, ma se mi zdi fanj tudi izdelovanje teh modelčkov. Pa še bolj ploščati ratajo. :) Kot eni veliki, mehki biškoti.

Kako jih jemo in kakšni so izven teh modelčkov.. nimam slike. Tisto poteka prehitro. Na pladnju so samo še trije. Za jutri prej kot šibamo spet v vrtec. :)

Pa upam, da bo naslednji post imel kako oznako vezano na moje ustvarjanje. Ki zadnje čase moj ustvarjalni kotiček sameva. Ivan je našel že pajčevine...

nedelja, 03. februar 2013

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...

berejo in gledajo me