Evo mene .. končno svoj prostorček v mojem novem stanovanju. Ob žuborenju potočka (čeprav na Bistrškem te dni potočki bolj derejo in rušijo, ma ala) in ob glažu terana je vse lepše. In sem se lotla. In čeprav se bliža že polnoč, sem si rekla: "Danes pa ne greš spat, dokler ne spišeš te objave. Ki leto pa ne bo pasalo!" Tako da, evo me. Malo bom nakladala, da vam bo žal, da ste pomislili - A se tista Vila Lila misli še kdaj oglasit?"
Decembra smo grozno ustvarjali. V vsej tej zmešnjavi od selitve, sem celo našla čopiče, škarje in lepilca. In smo delali pingvinčaste čestitke, papirnato novoletno jelko (ne, nisem še dobila lesene!), venček za na vrata (ki ga nismo končali, tako da na vratih še vedno visi filcast jelenko), pa čisto posebni adventni koledar, da smo komaj pričakali konec z vsemi tistimi čokoladkami. Itak sem slikala vse korake, objava že spisana v glavi, ma za natipkat je časa zmanjkalo. In zdej ne bom lepila slik in se važila. Šparam za drugo leto.
Servetkanje, križkanje, šivanje stoji. Vse je še v škatlah. Ni še prišla posebna motivacija.
In čas .. ah ta čas. Moj čas je po 21.30 in od ene do treh/štirih med vikendi, ko deca spijo. Ma zadnje čase Ivan nekaj štrajka. Se mu lula, pa ga tiščijo gate, pa čuje nekej pred blokom, pa se spomni kaj mi je hotel povedat zjutraj .. In ko se v vsem tem kažini začne Mila že obračat, ga pograbim in s svetlobno hitrostjo stečem ven iz sobe. In potem .. "Ej mama, ma ki so une moje škarje na morskega psa? In zakaj imaš te slikice tle? Jaz nisem že res dolgo strigel." ..
In se začne .. Najlepše na našem travnatem tepihu, ko prebije sonce čez balkonska vrata (jaaa, prvič v življenju imam balkon!! In to dva!).
Iz lanskoletnih Cicido-jev smo si veliko iger plastificiralli, nekaj pa jih je ostalo tudi za drugačna ustvarjanja.
Najprej je izrezal vse sličice. Glede na to, koliko časa ni videl svojih škarij na morskega psa, je s striženjem vztrajal neverjetno dolgo. In sem opazila, da bolj kot hiti, bolj mu gre naravnost. In bolj kot se njegova pametna mama vtika, bolj mu škarje bežijo in se lovi. Po tretji vrstici sem ugotovila, da je mogoče boljše, da ga pustim pri miru.
Potem je sledilo lepljenje. Prva ideja je bila, da zalepimo sličice in jih nekomu pošljemo po pošti, kar naenkrat pa je začela nastajat zgodbica ..
Ivan je s to mapo hodil že tri dni naokrog in jo prebiral. Naslednjič, ko spet ne bo mogel zaspati, nadaljujeva in napiševa še kakšno zgodbico več. Tisto pa pošljemo komu po pošti. :)