ko je na obiskih in u oštariji dolgčas

Za praznike je bil plan Dalmacija. Pa je šinjorina spet nekej zbolela. Moški so šli, ženske pa skačemo po hiši. Malo pospravljamo zimsko robo, luftamo, se igramo in valjamo po tleh.

Zdej je Mila zaspala, hiša je bomba, ma sem si skuhala kafe in se dala v en kot, da ne vidim kramarije. Končno sem malo u miru prebrala moje favourite bloge in ker me tisti 17. marec (datum zadnje objave) močno bode v oči, bom še kaj napisala..

Zadnje mesece sem postala rahlo obsedena s Pinterestom. Všeč mi je, ker gor najdem miljon idej za delo v vrtcu, pa tudi za ustvarjanje z mojimi njoki. Najdem slike s katerimi gnjavim Nebota in najrazličnejše projekte, ki jih bom seveda en dan naredila. Zdej se moram samo sklopit s Pinteresta in kaj dejansko tudi naredit. :P

Fanj se mi zdijo igre, ki jih lahko stlačiš v eno škatlo (ali pa vsaj v mojo boršeto), da so vedno pri roki, ko otrokom postane dolgčas.Tako sem se odločila, da se lotim te zadevice..

Lani sem se za vsak slučaj lotila zbirat palčke od lučk, ježke imam na zalogi iz hoferja.. samo še malo časa za pobarvat sem rabila. Ma tega časa ni in ni bilo. Pa sem zadnjič čisto slučajno u Kopru, u novi Rayher trgovini (Planet Tuš) ugledala tale paketek..

Že mavrično pobarvane lesene palčke in ravno prav velike za okrogle ježke (tiste od sladoleda so premajhne). In za 1,70 eura se res ne splača barvat in packat. :P

Ivan je zbiral barve, mama pa hitela lepit. Ker je gospodič v abecedni fazi, je nad palčkami navdušen..

No, najprej so nastajale hišice in stolpi, zdaj pa že zlaga črke - Mama, kira je ta? Pa če obrnem? Pa, če dam še eno tukaj?

Tako pa strokovno razlaga Mili - Glej, tukaj je mehko in moraš dat uno špičasto gor. Ki ti ne bo primlo. :) Prav hecno jih je gledat. :)

 

 

Igra mi je res všeč. Ob njej utrjuje barve, materiale in kar dosti časa se ob njej zamoti. Pa še poceni in hitro je narejena. In kar je najpomembnejše - gre v boršeto in je vedno pri roki. :) Zraven imamo tudi cel kup plastificiranih didaktičnih iger iz Cicidoja, vsake tolko pa še kako leseno sestavljanko za Milo prštulimo zraven. :)

Zdej samo še čakam, da Hofer spet dobi te ježke, ker Mili je pri tej igri zabavno tudi to, da se ježke da odlepit in zalepit.

kratka zgodovina naših smrečic

Ko sva z Nebotom praznovala prvi Božič, sva kupila smrekico v loncu. Ta pravo, ki raste. Sva rekla – za praznike jo bova imela noter, enkrat, ko bova imela hišo in ogromno parcelo, pa jo lahko posadiva. Uglavnem, to je bla neke vrste okrasne smreka, gosta, ki ni prav nič pikala in na kateri je stalo največ pet okraskov. No, prve praznike smo večinoma preživela na medenih tednih tako, da sem jo gledala le par dni. In samo teh par dni mi je rabilo, da sem ugotovila, da to ni to. Še zmeraj je pred hišo in čaka na uno veliko parcelo (mimogrede, v teh petih letih je zrasla za 2cm!!).

Naslednje leto sva se odločila za plastično. Spet sem bla sitna in sem rekla, da če že je plastična mora bit vsaj lepa. Taka lepa, ki zgleda kot prava. Ma taka lepa, ki zgleda kot prava je tudi draga. In tudi najt jo je treba. In seveda jo nismo našli. In smo se mogli sprijaznit z eno staro iz kleti. Ali pa nazaj ta pravo v loncu. Seveda smo vzeli to s kleti.

Ma smo nardili kompromis. Če je bla že smrečica plastična, so bli pa vsaj okraski doma narejeni. Ivan je bil še v trebuhu, dajala me je grozna nespečnost in tako sem naredila celo kolekcijo filcastih okraskov. In nova jaslica sem si kupla. :)

Tako je blo do letos. S tem, da mi je vsako leto uspelo naredit kak okrasek več. Ma že lani, ko sem jo pospravljala, sem si rekla – majkemi, da te drugo leto ne vlečem več vn!

 

In sem na Pinterestu našla miljon eko lesenih smrečic. Mizarja imam, samo še počakam, da bo od volje..

Neboo, ma kaj mi ne bi nrdu eno tako?!

Tudi ta mi je bla zanimiva..

 

... ma je že pri prvi takoj reku – ma ja. Sej to ni tako težko naredit. Juuupi!!

 

To make a long story short.. vmes je dobil eno delo in šmrc pod nos moja smrečica. Ker sem predvidevala tak scenarij, sva se z Ivanom v ponedeljek lotila plana B.

Še dobro, da nam je pred enim mesecem crknila televizija, pa smo kupili novo, ta veliko, pa smo tako imela velik karton. Narisala smrečico, zarezala in postavila. Nikoli hitreje še ni bila sestavljena in postavljena. 

  
Ivanu se je zdelo zelo zanimivo, jaz pa sem končno dobila svojo eko smrečico. Krašenje je bilo seveda najboljše...

Namesto vejic za natikanje okraskov je Ivan zataknil barvne bucike, na njih pa obesil okraske. Še dobro, da sem vsa ta leta izdelovala filcaste okraske, ker kake težje, naša smrečica ne bi vzdržala. Ko smo napeštali gor vse kar smo imeli za napeštat, je izgledalo nekako tako..

Sem tudi mislila, da bi pomagala še Mila in bi smrečico s prsti naflackali v zeleno, ma je zaspala in smo skoristli malo tišine. :)

Ivan se je potem lotil še jaslic..

To je prva različica. Trenutno so vse ovce v eni luknji s stričkotom od Lego, ki drži lopato, dve kravi stojita v vrsti za semaforjem (danes me je že tretjič opozoril, da še vedno nisem narisala luči na semafor), osel visi na mostu, vsako tolko pa se okrog jasli parkira tudi kak kamion.

Mah načrtno opuščamo za leto, dve.

Malo me je blo strah obesit lučke na karton, tako da so letos navite okoli karnise, ker so zavese v pranju.

In na koncu, če potegnem črto, moram priznat, da mi je naše božično drevce letos zelo všeč (čeprav je šla danes nona mimo njega in ga je iskala po dnevni). In končno sem se rešla plastike.

Nauk(i) te zgodbe:
 

 - najlepše je, ko ustvarjaš s svojimi črvički,

- še lepše je če otroku pustiš, da izdeluje kot sam želi - takrat pridejo vn najlepši izdelki,

- če misliš fehtat moža, da ti nekaj naredi, začni malo prej,

- Vila Lila je pri okraševanju sitna in pedantna,

- če ti mož ne naredi kar ti je obljubil, se malo kujaj in čez par dni dobiš stojalo za čevlje. (še študiram kolko kujanja je potrebno, da drugo leto dobim tudi smrečico). :P

šivanko v roke

Po dolgem času sem spet ven potegnila šivanko in konce. In si privoščila dva nova andwabisabi vzorčka. Uuuu, lepo je delo.
Zadnje čase sta Ivan in Mila ujela uro pa tako ob istem času jesta in potem ob istem času tudi zaspita. Seveda se zgodi, da tudi ob istem času kakata, ob istem času sitnarita, ob istem času hočeta viset na mami. Ampak se ne smem pritoževat.. Dve urci skupnega spanja povrneta vse. :) In tako se zgodi, da si celo vzamem kakšno minutko zase po kosilu, pa tudi zvečer kaj počasi ustvarjam (ali pa samo visim na internetu in iščem miljon novih stvari, ki jih bom SEVEDA naredila). :)

Tokrat sem ustvarjala za sestrično Moniko - Pegulo. Se jo še spomnite? ;) No Pegula ne bloga več toliko. Verjetno tudi zato, ker je postala pridna šivilija. Mili je zašila torbico za copatke / knjige, sebi je zašila pošastno prevleko za posteljo, pa copate.. Ni da ni.

No, ko sem zagledala ta vzorček, sem rekla - ta bo pa za Moniko.

Nekaj časa nazaj sem hotela uokvirit enega od motivčkov, pa nisem našla takega okvirčka kot sem si zamislila. Pa sem začela njurit in se je Nebo takoj ponudil, da mi jih bo on naredil. In mi ga je. :) Okvir je iz tika - to je bolj masten les tako, da se ga ne more dodatno barvat. Ampak se mi zdi ta rjava barva ful lepa. Taka.. gre na vse. :)

Takole pa že visi v novem ustvarjalnem kotičku.

moji servetkasti trenutki

Zadnje čase me drži servetkanje. In ko me prime, me lahko drži tudi do 1h zjutraj. In nisem prav nič utrujena, čeprav sem cel dan skakala. Ker me ustvarjanje sprosti. Ker takrat ne mislim na nič in nekako dejansko počivam. No potem se pa spomnem, da se lahko vsak čas kdo zbudi pa šibam spat.. :)

In se mi zdi tudi lepo darilo. Tako, narejeno le za tistega malega črvička / črvičico.

Zajček za Tinco - Milino cimro s Postojne :)

Ptički za Eriko

Jurij in Manjuša si bosta tablico delila - tako kot sobo :)

Nekatere tablice so nastale tudi po naročilu. - kot naprimer tale za Klaro in Elo. Me je vedno strah, če bo obdarovancem všeč in potem te sličice zlagam, prelagam, umaknem, pa iščem povsem nov motiv.. Traja, ampak uživam. :)

 "Morsko" tablico za Tineta je poštar odnesel na obalo.

Mi ni dalo mira, pa sem za tablice začela izdelovati tudi škatlice iz valovite lepenke. Ker, ko si nekaj zamislim v glavi mi ne da mira dokler to ne naredim. Se je Nebo smejal, da bom dlje časa delala škatlico kot pa samo tablico. Ampak to je bilo samo prvič, ko sem študirala kje prepognit in kje zalepit. Zdej sem že kot fabrika. :)

Zdaj pa imam v glavi že drugo verzijo servetnih tablic. Samo še čas za realizacijo potrebujem. In potem pokažem. :)

kali raste zori cveti

Popoldne sva z Ivanom uživala pred hišo - končno se je solidno razvedrilo, pa smo mogla takoj nazaj na k-tolo. Ivan je namreč dobil kolo. In začel je govoriti. Včasih res ne razumem - ko-ka govori že eno leto, K pri kolesu pa ne more reč - in ko rečeš: je K - Kolo, on reče K - Tolo. :) Sej človek se mora nasmejat.

No ma uglavnem, ko je Ivan študiral delovanje pedalov, sem se malo zagledala v naše lonce in korita. Letos imamo pred hišo presenetljivo zeleno. (zad za hišo je že lep čas lepo cvetoče, kot vsa prejšnja leta) Jaz imam ful rada rože in zelenilo, ampak enostavno nisem za to. Ali preveč zalijem, ali pozabim zalit, ali dam na sonce kadar ne rabi, ali pozabim na džu kadar ne rabi.. Ampak sem rekla, da se bom potrudila in lepo redno skrbela. Letos sva z Ivanom celo naredila svoje sadike lavande.. (prvi korak h pridnosti)

Zgleda, da sva naredila vse lepo in prav, ker sadike že lepo poganjajo nove listke. :)

Jupi!

Ko je Nebo lani pregradil dvorišče, je ograjo naredil tako, da nanjo lahko daš bezbroj korit. Je reku, da bom lahko posadila kar bom hotela.. me je takoj streslo - kaj bo meni tam notri raslo celo leto?!

Pa smo takoj našli rešitev..

Ne bo cvetelo celo leto, ma.. letošnja korita rož smo zamenjali za korita jagod. Zdej vsak dan z Ivanom konrolirava, kolko jagod je še na poti. :)) mmm.. to bo veselje, ko bo čas obiranja.. :)

V preostala korita pa sva z Ivanom posadila mešanico semen - japonski vrt. Danes sva zagledala že male listke. Uf, sem bla prav vesela, da je celo nekaj zrastlo pod mojim rokami. - poročam, če bomo prišli do faze rezanja. :))

Aja, v enem koritu pa imamo blitvo za Miline kašice. Da je tekoj pri roki. :)

velikonočno jajčasto ustvarjanje (z zamudo)

Pri zadnji objavi sem na koncu napisala, da je Ivan barval jajca (in lase). Mi je rablo samo trinajst dni, da tudi kako slikico objavim. :)
Zadnjič je pri noni dobil gromozansko jajce, pa sem mu naštimala čopiče in barve - še zmeraj mi ni uspelo nabavit kakšnih prstnih barv al temper, tako da sem mu dala moje akrilne barve in sem malo škrtarila. Ampak je bilo dovolj. :)

 

Ko so se posušila sem jim dodala še rdečo mašnico in voila - okrasek za med rože.

Počasi se je bližal vikend pa sem mogla pospešeno razmišljat kako bomo krasili letošnja velikonočna jajca. Glede na to, da jih barvamo v čebuli, flomastri ne pridejo v poštev, ker je podlaga pretemna. Sem imela v mislih tisto barvo v tubi, ki se napihne ko se posuši (za tekstil). Ma mene je vsega strah kaj pride čez lupino oz. po prstih ko jajce ljupiš. (ja vem, fantaziram). In na koncu sem kot druga leta pristala na trakcih in snemljivih okraskih. :)

Ivan obožuje plastelin. Še posebno, če je še kdo zraven, da ga komandira. :) 

Z modelčki za piškote smo zrezali rožice in na njih pritiskali male kroglice..

.. z obojestranskim lepilom sem zalepila trakec in s toplotnim lepilom na vrh rožico. To sem delala sama, dokler je Ivan spal, ker bi sigurno hotel stiskat tisto pištolo za lepilo. Na koncu sem ugotovila, da bi lahko tudi rožice z obojestranskim lepilom zalepila. Drugo leto.. itak bom sigurno spet na okraskih pristala. :) (lesene podstavke je Nebo prnesu za zakurit - da bi jih koristli "za pod jajca" si je pa moja mama zmislila :)

Jaz sem tudi ustvarjala..

Po moji prvi sem rekla, da bo druga boljša. Ma je bla ista. Ker je od prve pasalo dve leti in takrat si nisem napisala, da naj zmanjšam gostoto file. Zdej si tudi nisem napisala. Bomo vidli kaj bo naslednjič. Ampak poskuševalci so rekli, da je ulih tako fina. :)

jp, jp še sem živa

Že en čas me ljudje sprašujejo, da kam se je skrila Vila Lila. Prav nikamor. Še več je doma kot ponavadi. Problem je bil samo v tem, da ni bilo čas za ustvarjanje.

Glavni razlog -

Končno sem dipl. Diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok. Jupi! Ena taka skalina se mi je odvalila s hrbta, da danes prav lažje diham. - če odštejem tista dva kosa torte pri Dane. Torta fina, nikakor se ustavit. :)

Drugi razlog je ta trebušček pod diplomo. Baje, da se črvičku kar nekaj mudi - brca, dela salte, pritiska navzdol. In ko se umirita najstarejši in ta srednji si privoščim počitek. Tako, da gre tudi tistih nekaj prostih ur.. Vseeno sem končala nekaj izdelkov, ki so se mi motali pod prsti že enkrat od aprila - maja.

Tablica za Lučo.

 

V podobnem stilu še za Sofijo.

Ogledalce za Ulo. V nastanku pa je še eno za setrico Elo.

Vse stvarčice seveda opremljene z Vila Lila etiketico.

Zdej sem se lotla enga ustvarjanja, ki ga ne bom pokazala tako hitro. In pol pride mali črv. Tako, da ne vem kdaj bom spet na liniji. Morda spečem kake nove piškotiće.. ;)

mau mau

Izgleda, da bo letošnje poletje tudi bolj skopo z objavami. Ampak pridejo dnevi, ko se mi ne da niti priklopit računalnika, oz. bolje rečeno ga ne utegnim priklopit. In gre mimo dan, dva, teden.. Dopoldne igrarija, pospravljanje, kuhanje, popoldne igrarija ali klatenje. Zdej se je začela še kopalna sezona, tako da zmanjkuje tudi časa za ustvarjanje..

Imam pa par sličic in izdelkov še na zalogi. Tale muca mau mau je bila nakrižkana za pepermintov piknik. Okvirček je Ikeiin ki pa je bil deležen temeljitega brušenja, barvanja in lakiranja. Na koncu je izpadel kar fanj. :)

 

Mucka je seveda tudi iz zbirke andwabisabi vzorčkov.

mizica pogrni se

Medtem, ko sem v soboto zjutraj delala šopke iz lavande, je Nebotova mama rezala lavando, Ivan je kontroliral da je vse porezala, Nebo pa se je iz deskic, ki so prišle v paketu z novim štedilnikom, lotil mizice za Ivana.
Naš črv namreč že sam je in včasih je kar problem prinesti polno žlico do ust, če je krožnik predaleč.

Malo žaganja, zabijanja, lepljenja, drsanja (vmes izlet do sosednje vasi po cev za kompresor, da Ivanu napihamo nov bazen) in miza je bila nared. Vlih lepo se je posušila do kosila in.. test je prestala z odliko!!:) Ivan je čisto sam pojedel poln krožnik župe pa še fanj se mu je zdelo.
Na začetku me je malo motlo, da je zabil letve s treh strani - to pomeni da se bo drugi otrok peštal na drugi strani. Pa je rekel, da ta mizica je samo njegova. Drugemu bo naredil novo. Tudi prav. :)

Zdej bi blo fanj, da imamo eno tako še doma... :)

rekviziti

Ker naš črv že kar veselo koraka in ker je zadnje čase pojem "biti na miru" znanstvena fantastika, ne moremo pričakovat, da bo užival na naši novo pridobljeni klopci za martinčkanje. Zato ga dopade dekica in raznorazni rekviziti za odganjanje dolgčasa. Tukaj se spet pokaže, da je imeti mizarja pri hiši jako dobra zadeva. ;)

Dokler ni še montirana ograja, žoge in leteče zadeve ostajajo v hiši, kocke, ki se lahko pogubijo tudi. In zato gre mama vsake tolko v izvidnico s čim nam tata podkuri ko je mraz. Tata nam podkuri s takšnimi in podobnimi zadevami:

Sem se malo zlagala. Ni vse za podkurit. Te mini ograjce je tata dal zanj nastran, ko je bil še v trebuhu. :)

Teh rožičkov mi je ratalo rešit samo šest. Ostali del škatle je misteriozno zginil čez noč.

Teh je blo poln prtljažnik, tako da večina gre sigurno v toplotne namene. :)

Smo ugotovili tudi, da ima vsega preveč tako, da ena polovica zadevščin gre za nedoločen čas na stran. Pa tudi hitro zgubi zanimanje, zato čuvamo za malce kasneje. Morda takrat s tato skupaj kaj sšraufasta al zlepista. :)

martinčkanje

Pri nas doma smo se letos pravočasno pripravili na (udobno) martinčkanje. Smo kar zvesti martinčkarji - samo malo sončka, pa smo že pred hišo. Najpogosteje po kosilu s kafjetkom. ;) - najpogosteje ob delavnikih, med vikendom raje v kak hrib.
Ker nas je pa pri naši hiši vsako leto več in se vse pogosteje soočamo s pomanjkanjem takšnih in drugačnih ležalnikov, ribiških stolčkov, pručk.. je Nebo naredil klop.

Zaenkrat je še brez pouštrou, ker se z Nebotom še nismo zedinila glede barv in trdote / mehkobe pouštrou. Jst bi mehkejše, Nebo pa pravi, da raje ne, ker pol se pa res ne bo ustal z nje. :)

Zela na komot na njej sedi naša 3 - članska družina.

Zdaj je na vrsti mizica. Ena taka, ki bo šla pod klop in bo vedno tam kjer jo rabiš. Trenutno imamo eno z Ikee, ki služi tudi kot moja nočna omarica ali pa Ivanu kot mizica za igranje. In potem včasih že s kafetom u roki iščeš po hiši mizo. :) Za mizo pa ograja. Ker tisti naš črv že kar konkretno koraka.. :)