ko je na obiskih in u oštariji dolgčas

Za praznike je bil plan Dalmacija. Pa je šinjorina spet nekej zbolela. Moški so šli, ženske pa skačemo po hiši. Malo pospravljamo zimsko robo, luftamo, se igramo in valjamo po tleh.

Zdej je Mila zaspala, hiša je bomba, ma sem si skuhala kafe in se dala v en kot, da ne vidim kramarije. Končno sem malo u miru prebrala moje favourite bloge in ker me tisti 17. marec (datum zadnje objave) močno bode v oči, bom še kaj napisala..

Zadnje mesece sem postala rahlo obsedena s Pinterestom. Všeč mi je, ker gor najdem miljon idej za delo v vrtcu, pa tudi za ustvarjanje z mojimi njoki. Najdem slike s katerimi gnjavim Nebota in najrazličnejše projekte, ki jih bom seveda en dan naredila. Zdej se moram samo sklopit s Pinteresta in kaj dejansko tudi naredit. :P

Fanj se mi zdijo igre, ki jih lahko stlačiš v eno škatlo (ali pa vsaj v mojo boršeto), da so vedno pri roki, ko otrokom postane dolgčas.Tako sem se odločila, da se lotim te zadevice..

Lani sem se za vsak slučaj lotila zbirat palčke od lučk, ježke imam na zalogi iz hoferja.. samo še malo časa za pobarvat sem rabila. Ma tega časa ni in ni bilo. Pa sem zadnjič čisto slučajno u Kopru, u novi Rayher trgovini (Planet Tuš) ugledala tale paketek..

Že mavrično pobarvane lesene palčke in ravno prav velike za okrogle ježke (tiste od sladoleda so premajhne). In za 1,70 eura se res ne splača barvat in packat. :P

Ivan je zbiral barve, mama pa hitela lepit. Ker je gospodič v abecedni fazi, je nad palčkami navdušen..

No, najprej so nastajale hišice in stolpi, zdaj pa že zlaga črke - Mama, kira je ta? Pa če obrnem? Pa, če dam še eno tukaj?

Tako pa strokovno razlaga Mili - Glej, tukaj je mehko in moraš dat uno špičasto gor. Ki ti ne bo primlo. :) Prav hecno jih je gledat. :)

 

 

Igra mi je res všeč. Ob njej utrjuje barve, materiale in kar dosti časa se ob njej zamoti. Pa še poceni in hitro je narejena. In kar je najpomembnejše - gre v boršeto in je vedno pri roki. :) Zraven imamo tudi cel kup plastificiranih didaktičnih iger iz Cicidoja, vsake tolko pa še kako leseno sestavljanko za Milo prštulimo zraven. :)

Zdej samo še čakam, da Hofer spet dobi te ježke, ker Mili je pri tej igri zabavno tudi to, da se ježke da odlepit in zalepit.

kratka zgodovina naših smrečic

Ko sva z Nebotom praznovala prvi Božič, sva kupila smrekico v loncu. Ta pravo, ki raste. Sva rekla – za praznike jo bova imela noter, enkrat, ko bova imela hišo in ogromno parcelo, pa jo lahko posadiva. Uglavnem, to je bla neke vrste okrasne smreka, gosta, ki ni prav nič pikala in na kateri je stalo največ pet okraskov. No, prve praznike smo večinoma preživela na medenih tednih tako, da sem jo gledala le par dni. In samo teh par dni mi je rabilo, da sem ugotovila, da to ni to. Še zmeraj je pred hišo in čaka na uno veliko parcelo (mimogrede, v teh petih letih je zrasla za 2cm!!).

Naslednje leto sva se odločila za plastično. Spet sem bla sitna in sem rekla, da če že je plastična mora bit vsaj lepa. Taka lepa, ki zgleda kot prava. Ma taka lepa, ki zgleda kot prava je tudi draga. In tudi najt jo je treba. In seveda jo nismo našli. In smo se mogli sprijaznit z eno staro iz kleti. Ali pa nazaj ta pravo v loncu. Seveda smo vzeli to s kleti.

Ma smo nardili kompromis. Če je bla že smrečica plastična, so bli pa vsaj okraski doma narejeni. Ivan je bil še v trebuhu, dajala me je grozna nespečnost in tako sem naredila celo kolekcijo filcastih okraskov. In nova jaslica sem si kupla. :)

Tako je blo do letos. S tem, da mi je vsako leto uspelo naredit kak okrasek več. Ma že lani, ko sem jo pospravljala, sem si rekla – majkemi, da te drugo leto ne vlečem več vn!

 

In sem na Pinterestu našla miljon eko lesenih smrečic. Mizarja imam, samo še počakam, da bo od volje..

Neboo, ma kaj mi ne bi nrdu eno tako?!

Tudi ta mi je bla zanimiva..

 

... ma je že pri prvi takoj reku – ma ja. Sej to ni tako težko naredit. Juuupi!!

 

To make a long story short.. vmes je dobil eno delo in šmrc pod nos moja smrečica. Ker sem predvidevala tak scenarij, sva se z Ivanom v ponedeljek lotila plana B.

Še dobro, da nam je pred enim mesecem crknila televizija, pa smo kupili novo, ta veliko, pa smo tako imela velik karton. Narisala smrečico, zarezala in postavila. Nikoli hitreje še ni bila sestavljena in postavljena. 

  
Ivanu se je zdelo zelo zanimivo, jaz pa sem končno dobila svojo eko smrečico. Krašenje je bilo seveda najboljše...

Namesto vejic za natikanje okraskov je Ivan zataknil barvne bucike, na njih pa obesil okraske. Še dobro, da sem vsa ta leta izdelovala filcaste okraske, ker kake težje, naša smrečica ne bi vzdržala. Ko smo napeštali gor vse kar smo imeli za napeštat, je izgledalo nekako tako..

Sem tudi mislila, da bi pomagala še Mila in bi smrečico s prsti naflackali v zeleno, ma je zaspala in smo skoristli malo tišine. :)

Ivan se je potem lotil še jaslic..

To je prva različica. Trenutno so vse ovce v eni luknji s stričkotom od Lego, ki drži lopato, dve kravi stojita v vrsti za semaforjem (danes me je že tretjič opozoril, da še vedno nisem narisala luči na semafor), osel visi na mostu, vsako tolko pa se okrog jasli parkira tudi kak kamion.

Mah načrtno opuščamo za leto, dve.

Malo me je blo strah obesit lučke na karton, tako da so letos navite okoli karnise, ker so zavese v pranju.

In na koncu, če potegnem črto, moram priznat, da mi je naše božično drevce letos zelo všeč (čeprav je šla danes nona mimo njega in ga je iskala po dnevni). In končno sem se rešla plastike.

Nauk(i) te zgodbe:
 

 - najlepše je, ko ustvarjaš s svojimi črvički,

- še lepše je če otroku pustiš, da izdeluje kot sam želi - takrat pridejo vn najlepši izdelki,

- če misliš fehtat moža, da ti nekaj naredi, začni malo prej,

- Vila Lila je pri okraševanju sitna in pedantna,

- če ti mož ne naredi kar ti je obljubil, se malo kujaj in čez par dni dobiš stojalo za čevlje. (še študiram kolko kujanja je potrebno, da drugo leto dobim tudi smrečico). :P

mizica pogrni se

Medtem, ko sem v soboto zjutraj delala šopke iz lavande, je Nebotova mama rezala lavando, Ivan je kontroliral da je vse porezala, Nebo pa se je iz deskic, ki so prišle v paketu z novim štedilnikom, lotil mizice za Ivana.
Naš črv namreč že sam je in včasih je kar problem prinesti polno žlico do ust, če je krožnik predaleč.

Malo žaganja, zabijanja, lepljenja, drsanja (vmes izlet do sosednje vasi po cev za kompresor, da Ivanu napihamo nov bazen) in miza je bila nared. Vlih lepo se je posušila do kosila in.. test je prestala z odliko!!:) Ivan je čisto sam pojedel poln krožnik župe pa še fanj se mu je zdelo.
Na začetku me je malo motlo, da je zabil letve s treh strani - to pomeni da se bo drugi otrok peštal na drugi strani. Pa je rekel, da ta mizica je samo njegova. Drugemu bo naredil novo. Tudi prav. :)

Zdej bi blo fanj, da imamo eno tako še doma... :)

ko je vroče..

Po objavi deske za mesit, mesit je na moj mail prišlo eno povpraševanje, po zaslugi katerega ima Nebo v svojem asortimanu "mali leseni" nov izdelek. Lesen lopar - pomoč, ko je v pečici vroče. :)

 Lopar je velik 35x35cm. Debel je 15mm, sprednjih 3cm pa je v konus tako, da je odspredej debelo okoli 5mm. (Nebo je reku, da moram napisat konus) ;)

 

 Ta doolg ročaj meri tudi 35cm - če se ti pa s tem uspe speč... ?! ;)

 Pri pakiranju sem si pomagala z valovito lepenko. Predvsem primerno za transport - za po hiši pa verjamem, da mu bo nova lastnico sešila lepo oblekico. :)

Pa še etiketica in fijok. (ja Nina, še imam ta trak) ;)

p.s. Špela, upam, da vam bo dobro služil. ;)

oblečena korita

Na vrsti je malo Nebotovega ustvarjanja - ker moje že par dni stoji nedotaknjeno na mizi.
Sej to napišem, grem pomit posodo od včeraj, posesat, speglat, vmes upam, da se spomnem kaj bom za kosilo, potem grem pa malo barvat. A, popravek - potem se bo Ivan zbudil... Ma bomo vidli.

Uglavnem tokrat predstavljam Nebotova lesena korita - nekakšna oblekca za ta plastična (ker so brez dna).

 Štiri takšna korita je dobila naša mama za rojstni dan.

 Zaenkrat je to še surov les, ker bodo pobarvana v stilu ograje na terasi. :)

 

Ko gledam to slikco, razmišljam, da če bi mi Nebo na enem takem naredil še dno bi lahko imeli kaj spravljeno noter. Tudi Ivanove igrače bi lahko ble, al pa kake deke. Hm, samo kam bi dala?! Grem izmerit.. ;)

miklavževa darilca 02

Pa še drugi del mojih darilc.. Sej eni paketki so že šli, eni pa še čakajo.

02 WLJČKU
Moja miklavževa darilca niso vsa enaka - nekateri bodo dobili vse kar sem predstavila, nekateri kakšno stvarco manj, nekateri nekaj kar mogoče sploh ne bom predstavila.. Torej - nekateri bodo dobili tudi naše ekstra deviško oljčno olje - Slovenska Istra 2010. ;)

 

pa hvala nini za etiketke!

03 LESENI PODKAFETJERČKI IN PODKOZIČICE

Ali drugače povedanu - leseni podstavki za kafetjere (ti mičkini) in za razne kozice (ta veliki). 

Imam tudi ekstra maxi različico. Tiste grejo kakšnim strastnim kuharicam marmelade in drugih dobrot za katere potrebujemo veliiiike lonce. Jih pa nimam vlih dosti, tako da bodo eni dobili tudi moje home-made s servetno tehniko narejene.

04 SLADKI PAKETKI

Spet sem se lotla mojih lapačunov, ker sem ugotovila, da so najhitreje narejeni. - dokler Ivan oddeleva svoj jutranji spanec jih spečem, pospravim in zapakiram. :) 

S tem, da sem jim tokrat dodala cimet. Sem imela v mislih tuda madeljne, ampak je Ivan ulih zaspal pa nisem hotela riskirat z razbijanjem - imam namreč naše domače z Dalmacije še v lupini. Človek ne more verjet kakšen okus dajo pecivu - čista aroma!

Tako na hitro se nisem spomnila nič drugega kot, da jih zavijem v servetke. Ti iz Ikee so posebno veliki.

 

h sladkemu paketku še recept..

Zdej pa samo upam, da bodo našim obdarovancem Miklavževa darilca všeč. :)

kam s pršutom?

December začenjamo toplo. Z lesom. In pomožnosti s pršutom, če ga imate pri hiši. Mi ga nimamo. ;)
Danes sem iz našega lesenega asortimana poškljocala Nebotovo stojalo za pršut.

Zgleda dokaj enostavno, ampak pršut preverjeno drži. ;)

deska za mesit mesit

Tisti, ki redno berete moj blog, ste verjetno že iz nekaterih mojih objav o bosi kovačevi kobili, ugotovili, da je Nebo (moj dragi) mizar. In to priden.
Zato sem se odločila, da bo Vila lila vsake tolko predstavila tudi njegove izdelke.

Tokrat sem poškljocala desko za mesit, mesit. ;)

Deska je velika 40 cm x 60 cm.

Vsaka stran ima zavihan rob - ko vneto mesimo in gnetemo deska nikamor ne beži.

Moja deska je leta preživela v obrabljeni prevleki za poušter, sedaj pa sem si omislila malo bolj živahno preobleko.


Pa še etiketica.

Bliža se čas obdarovanj pa tudi mesec pospešene peke. ;) Če vam je deska všeč in bi takšno imeli tudi vi, mi lahko pišete na vila.lilaa@gmail.com. Nebotove ročice bodo desko brusile in rezljale, moje pa vam jo lahko oblečejo. ;)

kam sz špežo?

Lani (ali celo predlani) sem se lotla šivat reversible tote bagico - pa talent kot sem, mi je nekako ratalo narobe zašit ročaje. Vrečka na koncu za nikamor. Ma mi je bilo vseeno škoda časa, truda in blaga, pa sem jo spravla za hude cajte.

In ti "hudi cajti" so prišli. Od kar furamo vozičkanje je odhod v trgovino skorajda podvig - če sva z Ivanom sama. Kam sz špežo? Še enga vozička zraven ne morem vlečt, košara pod vozičkom je skorej samo za robčke pospravit, če nosim zraven košaro sem vsa nerodna.
Pa sem se spomnila na to mojo totico. In glej ga no - kot naročena se prilega na naš štirikolesnik!

Včeraj sem bla kar ponosna sama nase, ko mi je še celo u Hoferju uspelo vse pospravit v vrečko, preden sem v roke dobila račun. Jeee me! ;)

Zelo priročno! Pa še brez plastičnih vrečk gremo skozi.

vrečka za vrečke

Pravijo, da je znak za bližajoči se porod nenavaden občutek, ki vas sili k pospravljanju in čiščenju stanovanja - gnezdenje. Jaz "aktivno gnezdim" že vsaj tam od julija tako, da ne vem v čem je fora.
Ko sem včeraj že miljontič spremenila raspored v dnevni sobi - moj praktično rabi vsak dan nov plan hiše - sem prešaltala na kuhinjo.

Že nekaj časa mi grejo v nos plastične vrečke. Se jih je že tolko nagrmadilo, da so začele naskrivaj lest v druge predale. Pa sem pustila kuhinjo v kaosu in se hitro usedla za šivalni stroj, da zašijem vrečko za vrečke. To je nekakšna tuba, ki sem jo prvič videla pri sestričnah v Italiji - na eni strani peštaš vrečke noter, na drugi jih vlečeš vn.

Seveda ni šlo brez mojega križkanja - gor piše MINI - tukaj so vrečke samo za moževo marendo ali za te majhne smeti. (ja če že gnezdim, bom vsaj temeljito :)) Moj je bil tudi navdušen - da moram zašit še MAXI.


Sva se tudi zmenla, da če se le da ne bomo več uporabljali plastičnih vrečk. Doma imamo Ninalenino torbo za lene, pa jst sem ene dve zašila, za velike nakupe imava uno veliko Mercatorjevo..

Letos bomo eko! ;)