naporna zima

Sem rekla, da se oglasim proti koncu meseca, ampak zadnje čase nič ne gre po planu. Za to predvsem krivim zimo. In viruse. In enormen primankljaj sonca. Se imam za ljubiteljico zime in snega, ma letos sem že konkretno štufa vsega.

Začelo se je 21. decembra, ko so me iz vrtca klicali, da ima Ivan koze. Zaklenit hišo in nikamor. Mila fasala vnetje ušesa in pol seveda z zamikom še koze. Pol so prišle neke viroze. Seveda najprej dečko, pol še šefica. Vmes strokovni. Furaj unga tam, uno čje, knjige tam. Nos poln, glava eksplodirat. Ma smo dali vse čez (in da se pohvalim!) - od sredine februarja sem tudi strokovno usposobljena! Drugi dan sem hodila kot da sem 5 kil lažja. Pa sem si mislila.. uuu kaj vse bom naredila. Končno tisto igro z Ivanom končala (mogoče jo celo nekoč objavim), generalko po hiši, sešila lavandine vrečke, prej kot vse zviši... Samo še po dozo sončka v Dalmacijo in potem.. In potem nič. Ivan zakuhal, dva dni kasneje še jaz, čez en teden še Mila. Gripa. Ah..

No ma zdej smo uredi. (trkam). Končno spet lahko obračam oči, škatla z robčki že nekaj časa sameva, deca prespijo noč brez kašlarije in jokanja. Spet mi se nabira energija. Čeprav sem danes ugotovila, da me že prepevanje uspavanke spravlja ob sapo. Podnujno bo rablo začet kaj hodit.

Danes smo se po dolgem času celo odpravili na obisk. Skrajni čas, ker še kak dan, pa bi dečko prerasel darilo. Malo klepetanja, kafetkanja, pol pa hitro domov, ker gospodična je že na široko zehala. Še nismo krenli je že spala, je pa zato gospodič postal nervozen in do doma je bil že kot driska. In potem pri nas fura samo ena podkupnina - ala umiri se, pa bomo kaj spekli. Tišina, predpasnik u roki in Ivan z mikserjem na stolu. :)

In ker sem slišala same pohvale na tisti post o torti, sem se odločila, da spet objavim malo pekarije. Tokratna je zelo enostavna, takšna da jo skoraj sami lahko naredijo otroci. Zato, ker je iz knjige Otroci kuhajo in pečejo.

 

Moja prva kuharska knjiga.

Bolj kot marelične pogačice, so zanimivi modelčki, ki jih narediš sam, ko pa se ohladijo, jih lahko še enostavno zaviješ. Torej..

MARELIČNE POGAČICE

za 12 kosov (nam jih je ratalo 10) potrebuješ:

aluminijasto folijo

malo olja za mazanje modelčkov

100 g masla ali margarine

100 g sladkorja

1 zavitek vanilijevega sladkorja

1 jajce

noževo konico pecilnega praška

200 g moke

malo mleka ali jogurta (midva sva uporabila jogurt)

za oblogo:

polovičke marelic ali drugo sadje po želji

sok pol limone

grob sladkor

Najprej pripravi modelčke - vzameš kvadraten kos aluminijaste folije, na sredino postaviš kozarec in pritisneš folijo ob kozarec. Počasi, da se ne raztrga, da kaj potem v pečici ne zbeži. :) Midva sva jo na sredini kozarca malo nabrala. To je Ivan komot delal sam, pomagala sem mu samo, ko je vlekel kozarec ven.

Dno modelčkov namaži z oljem.

V skledi zmešaj zmehčano maslo s sladkorjem in vanilijevim sladkorjem. Dodaš jajce. Zmešaj moko s pecilnim, presej in dodaj postopoma. Tukaj sem si vedno želela tisti mikser, ki sam dela, jst pa samo sestavine noter stresam. No, zdej ga imam.:)  Ivan je tolko navdušen nad miškanjem, da je vse sam naredil. Na koncu v testo priliješ toliko mleka ali jogurta, da ostane testo še gosto in kremasto. Midva sva dala malo več kot pol lončka jogurta.

 V vsak modelček daš eno žlico testa - to je tudi sam naredil, pomagala sem mu samo, ko se je zalepilo za žlico. V vsak kupček testa položiš pol marelice (ali kakšno drugo sadje). Vsako marelico pokapaš še s sokom limone - midva sva pozabila. :) Jaz imam v zamrzovalniku še naše domače marelice tako, da sva tokrat šla res po receptu. Drugič mogoče dam jabolka ali slive.

In na koncu še cukerček po vrhu. Grobo mletega nimam, tako da sva kar vanilijev sladkor posula. Če bi vedla, da so tako kisle bi mu pustila, da še sipa.

Pol pa na srednjo letvico na 200 C, 20 minut.

Ven so prišle take. In zeloooo fine. Kot eni mini sadni panetončki. Za h kafeti. Njamsi. Ubistvu bi lahko pekel tudi v modelčkih za mafine, ma se mi zdi fanj tudi izdelovanje teh modelčkov. Pa še bolj ploščati ratajo. :) Kot eni veliki, mehki biškoti.

Kako jih jemo in kakšni so izven teh modelčkov.. nimam slike. Tisto poteka prehitro. Na pladnju so samo še trije. Za jutri prej kot šibamo spet v vrtec. :)

Pa upam, da bo naslednji post imel kako oznako vezano na moje ustvarjanje. Ki zadnje čase moj ustvarjalni kotiček sameva. Ivan je našel že pajčevine...

ko pade cukr

Zadnje čase zelo pogosto. Ne vem. Ali zato, ker imamo polno hišo sladkega in poješ malo in te prime še. In še. In še. Ma, da bi me primlo pojest en piškot. Ma me prime pojest konkretno. Čim bolj čokoladno, kremasto, penasto.. In po par mesecih brez sladkega jem kot za stavo. Da mi ne bi kaj zbežalo.

Uglavnem.. tam enkrat septembra mi je sodelavka dala najboljši recept za čokoladno torto ever. Hitro, brez packanja in za prste oblizat. Čokoladna torta v oblakih. Najprej sem jo naredila sestri, potem še Nebotovi sestri, potem enkrat kar tako.. ker mi je pal cukr.

In ker je pred nami še ene par nedelavnih dni in vem, da vas je polno pekaric delim naprej recept.

ČOKOLADNA TORTA V OBLAKIH

pripravi si:

- 250g temne čokolade

- 125g zmehčanega masla

- 6 jajc (2 celi, 4 ločene)

- 175g mletega sladkorja

- 1 vanilin sladkor (jaz kupim v DM-u bourbonski vanilin. Je malo dražji, ma da čisto drugi okus)

- 5 dl sladke smetane

- kakav

 

model za torto (cca 23cm premera, premaži z maslom in obloži s peki papirjem na vseh straneh)

In gremo!

Pečico segrej na 180 C.

Nad paro stopi čokolado, nato v topli čokoladi še maslo.

V drugi posodi stepi 2 celi jajci in 4 rumenjake s 75g sladkorja.

V tretji posodi stepi 4 beljake in jim postopoma dodajaj 100g sladkorja, da dobiš trd sneg.

V jajca nežno vmešaj čokoladno zmes. Čokoladno mešanico razrahljaj s kupčkom snega, nato vmešaj še preostali sneg. - jaz to vse počnem s tisto plastično lopatko, da se vse nežno premeša.

A že ne zgleda nebeško? :)

Peci 40 minut na 180 C. (dokler se peče, pospraviš vso umazano posodo)

Pusti v modelu, da se ohladi (upade).

Ko se torta hladi, na sredini razpoka in zelo upade. Nič se ustrašit mora bit tako. Jaz sem prvič celo odrezala en košček, ker sem se bala, da je surova. Je namreč zelo temna (mokra). Ko se ohladi, stepeš smetano z vanilijevim sladkorjem in z njo napolniš to luknjo, ki je nastala v torti. Po vrhi posuješ s kakavom. Masa je zelo sladka, smetana pa lahka. 

Perfektna kombinacija.

Voila!

Sodelavka mi je tudi potem rekla, da smetano lahko samo namečeš noter, da res zgleda kot oblaki. Pa ponavadi jo jaz spečem zvečer, zjutraj jo pa znamem ven in obložim s smetano.

Zadnjič sem se jo lotla, ko je Mila zaspala, pa mi je še Ivan pomagal miškat (miksat). Tako, da... lahko se je lotite tudi s svojimi črvički. Če ne drugega, vam bodo polizali vse metlice in lopatice. 

linški piškoti in novi predpasnik

Od zadnje objave je pasalo že štiri mesece. Mislim, da je prišlo do napake. Upala bi si trditi, da sem tam proti koncu poletja nekaj pisala.. Ali čas res tako hitro beži??!

Polno tega se je umes zgodilo. Spet sem začela hodit v službo. Ivan je začel hodit v vrtec. In Mila je začela hodit na čuvanje h noni. Ob sredah hodim na telovadbo. Vsake tolko mi ravnatelj privošči kak seminar. Mila je pihala prvo svečko, pa smo pekli in ustvarjali. Vmes je bilo tudi dosti šmrkavih nosov in neprespanih noči. Uglavnem ni nam dolgčas. Dnevi se prehitro obrnejo.

Postala sem tudi kar lena pri prižiganju tega računalnika. Tako da, če že kaj naredim vredno objave, ni časa, da bi to tudi dokumentirala.

Sva pa nekaj časa nazaj z Ivanom pekla linške piškote. Ivan neznasko uživa v kuhinji in včasih si mislim - če mu že dam plastelin, zakaj mu raje ne dam pravo testo. Skupaj ustvarjava in še imamo kaj za ponudit, če pridejo kakšni nenajavljeni gosti. :)

za LINŠKE PIŠKOTE potrebuješ

600 g moke

200 g margarine

200 g masla 

260 g sladkorja v prahu

limonino lupino

1 jajce

V moko zdrobimo margarino in maslo, dodamo jajce, sladkor in limonino lupino (jaz jo dam samo, če imam tisto kupljeno že naribano v vrečki ali če dobim kakšno res bio. Kupljenih nikoli ne ribam). Testo na hitro zgnetemo, na hladnem naj počiva vsaj eno uro.

Iz testa z modelčkom izrežemo piškote, polovici piškotov pa z drugim, manjšim modelčkom naredimo luknjice. Piškote pečemo 10 - 12 minut na 180 C.

Ne rabim govorit kakšno vedelje je bilo tukaj. Na koncu smo seveda naredili piškote miljontih oblik. :)

Ko so piškoti pečeni, jih na narobni strani premažemo z marmelado, piškote z luknjicami posujemo s sladkorjem v prahu in jih položimo na piškote, premazane z marmelado.

Voila!

Piškoti so res njamsi in prav nič zakomplicirani za naredit. Testo sem si pripravila, ko je Ivan spal, tako da je tokrat sodeloval le pri valjanju in delanju piškotkov. (pa pol sva jih pojedla, preden sva sploh namazala marmelado..)

Ko smo že pri pekariji/kuhariji.. med vsem tem mojim molkom je nastal še en predpasnik. Za Lovrota od Pegule. Ivan pa seveda moj glavni maneken. :)

Tale mi je vzel malo več časa. Naredila sem še žepek za kuhalnico, pa ta pošast me je pošastno dražila z vsemi timi šivi in šivčki. Ma na koncu sem bila z izdelkom kar zadovoljna..

Jutri me pa mika, da bi se z mojim master-chefom lotla lapačunov...

Ivan + novi predpasnik = jogurtovi mafini

Ko se pri naši hiši kaj sladko peče, mora biti Ivan obvezno zraven. Na začetku sem mu okrog pasu zavezala kakšno krpo, kasneje pa kar moj predpasnik. Ma sem kmalu vidla, da bo rablo nabavit kaj novega, samo njegovega. :) In sem potem en teden visela na netu in iskala kakšne lepe, zanimive, predvsem pa na hitro zašite predpasnike. Naletela sem na tale super enostaven tutorial.

Hitro sem zvlekla ven šivalni stroj (je rablo že kar konkretno obrisat prah z njega), Ivan da bo risal, Mila pa se je lotila trgat ažurne reklame.

Čeprav je že Petchy zelo lepo in nazorno prikazala sam postopek izdelave, sem par stvari poslikala in tako pripravila moj prvi DIY. :)

Potrebuješ:

- kos blaga (jaz sem vzela kar ostanke ene zavese), oz. lahko uporabiš kar novo kuhinjsko krpo saj je že lepo zarobljena

- škarje, sukanec, meter

- vrvico, ki bo predpasnik držala

- lesene kroglice, da vrv ne zbeži

- po želji kakšen okrasek za na predpasnik

(samo dokler sem pripravljala potrebne svari je Ivana minilo risanje.)

Blago zarobi. Če imaš kuhinjsko krpo imaš eno delo manj. :)

Robove prepogneš in zašiješ. Pustiš samo odprtino za vrvico. 

Jaz sem na koncu vsake vrvice dala eno leseno žogico. Tako.. da malo kompliciram. :)

Zadnji korak je najlepši. Predpasnik načičkej. :)

Jaz sem kar izrezala enega leva iz blaga od Ikee in ga našila, odspodej pa našila chef-ovo ime. Ker rada kompliciram, sem mislila kaj še po levu šivat ampak me je Mila kmalu spomnila, da za to nimam časa. (bom raje še kakšnega zašila - se že javljajo none, da mora imet še kakšnega rezervnega za na počitnice) :)

master chef :)

Ko je pa enkrat dobil predpasnik okrog vratu in kuhalnico v roke.. smo mogli hitro nekaj speč. Najboljše so torte. :)

JOGURTOVI MAFINI

 100 g zmehčane margarine

225 g sladkorja (lahko tudi manj)

2 jajci

en navaden jogurt

5 žlic mleka

275 g moke

1 žlička sode bikarbone

Margarino in sladkor damo v skledo in mešamo, da nastane svetla penasta zmes. Dodaš jajci, jogurt in mleko in dobro zmešaš. Moko preseješ skupaj s sodo bikarbono in jo vmešaš v zmes. Po želji laho dodaš tudi koščke čokolade.

Zmes nadevaš v modelčke in pečeš na 190 C, 25 minut.

Je blo kar veselo dopoldne. :) Zdej pa se morem lotit še enga za Milo..

bzgowc

Ne vem kako je pri vas, ampak pri nas je letos bezeg podivjal. Kamor se obrneš.. bezeg. Pa vseeno mi ga ni še ratalo nabrat. V bistvu.. ni ga problem nabrat, problem je, ker vem da me potem zvečer čaka priprava. Popoldne pa še ne vem, če se mi bo zvečer dalo. Al je pa problem, ker vem kolko pranja posode me čaka. Ne vem. Uglavnem, flaše sem oprala in čakajo.. mogoče mi pa še rata. V najhujšem primeru pa ga bomo šli nabirat kam bolj gor, na višjo nadmorsko višino kjer cveti malo kasneje. :)

Je bilo eno obdobje, ko se je ta bezgov sirup pil na veliko. Tako na veliko, da se ga človek zasiti. In so mi te flaše stale u špajzi, dokler nisem še razdala okoli. Potem pa, ko sem bila noseča za Ivana, me je primla ena velika žeja za bzgowcom - tako mi rečemo bezgovemu soku. Ampak baje, da bzgowc v nosečnosti odsvetujejo (pospešuje potenje). Sej veste.. tisto, ki se ne sme, tisto je fino. :) Pa sem se ga prvič v življenju lotla delat tudi jaz. Samo ne sirup, kar sok. No in ker je sezona bzga, prilagam moj recept za bzgowc. :)

BZGOWC

8 l vode

70 dag sladkor (lahko tudi manj, ma jst raje pustim tako, pa si potem vsak doda še malo vode, če mu je presladko. Pa še zaradi samega konzerviranja je boljše, da je sladko)

2 dag citronke

36 cvetov bzga

Ko zavre voda, dodaš sladkor, citronko in bezeg. Pustiš 15 minut, da se kuha - medtem segreješ steklenice v pečici.

Precediš skozi gazo in naliješ v steklenico. Jaz jih potem zložim na eno leseno desko in vse skupaj pokrijem z deko, da se počasi ohlaja preko noči, oz. dokler ne potegne zamaške.

Mi smo ugotovili, da nam je dosti boljši sok kot pa sirup. Lepo odpreš flašo, popiješ pri kosilu.. ne pa da ti uni sirup tam po hladilniku stoji celo leto. :P

Ta recept lahko uporabiš tudi za drugo sadje - velja za eno kilo. Več daš, bolj je gost. Lani sem npr. naredila tudi iz grozdja - sem očistila dol grozde in jih kar malo prepasirala potem pa stresla v vrelo vodo. Je bil tudi fin. Ma bzgowc je bil boljši. :) Mama od Nebota je naredila iz borovnic. Če se mene praša škoda borovnic, jih raje tako pojem. Ma smo ga pa imeli bolj tako.. za večje praznike. :)

Nič, zgleda, da ga bom mogla it hmali nabrat. Vse to pisanje mi je naredilo gušte...

velikonočno jajčasto ustvarjanje (z zamudo)

Pri zadnji objavi sem na koncu napisala, da je Ivan barval jajca (in lase). Mi je rablo samo trinajst dni, da tudi kako slikico objavim. :)
Zadnjič je pri noni dobil gromozansko jajce, pa sem mu naštimala čopiče in barve - še zmeraj mi ni uspelo nabavit kakšnih prstnih barv al temper, tako da sem mu dala moje akrilne barve in sem malo škrtarila. Ampak je bilo dovolj. :)

 

Ko so se posušila sem jim dodala še rdečo mašnico in voila - okrasek za med rože.

Počasi se je bližal vikend pa sem mogla pospešeno razmišljat kako bomo krasili letošnja velikonočna jajca. Glede na to, da jih barvamo v čebuli, flomastri ne pridejo v poštev, ker je podlaga pretemna. Sem imela v mislih tisto barvo v tubi, ki se napihne ko se posuši (za tekstil). Ma mene je vsega strah kaj pride čez lupino oz. po prstih ko jajce ljupiš. (ja vem, fantaziram). In na koncu sem kot druga leta pristala na trakcih in snemljivih okraskih. :)

Ivan obožuje plastelin. Še posebno, če je še kdo zraven, da ga komandira. :) 

Z modelčki za piškote smo zrezali rožice in na njih pritiskali male kroglice..

.. z obojestranskim lepilom sem zalepila trakec in s toplotnim lepilom na vrh rožico. To sem delala sama, dokler je Ivan spal, ker bi sigurno hotel stiskat tisto pištolo za lepilo. Na koncu sem ugotovila, da bi lahko tudi rožice z obojestranskim lepilom zalepila. Drugo leto.. itak bom sigurno spet na okraskih pristala. :) (lesene podstavke je Nebo prnesu za zakurit - da bi jih koristli "za pod jajca" si je pa moja mama zmislila :)

Jaz sem tudi ustvarjala..

Po moji prvi sem rekla, da bo druga boljša. Ma je bla ista. Ker je od prve pasalo dve leti in takrat si nisem napisala, da naj zmanjšam gostoto file. Zdej si tudi nisem napisala. Bomo vidli kaj bo naslednjič. Ampak poskuševalci so rekli, da je ulih tako fina. :)

pa začnimo... najprej slatko

O la.. je pasalo tolko časa od moje zadnje objave, da se nisem spomnila niti gesla za vstopit v račun - grozzza! Se ne bom nič opravičevala zakaj me ni bilo tolko časa in razlagala v stilu "razmetana hiša - dva otroka - lačen mož - utrujena jaz".. Sem zadnjič razmišljala, da sej časa za kaj napisat imam, samo za ustvarjat ga nimam. Pa ni ulih tako. Sem zdej brbala po arhivu in vidim, da sem kar nekaj nardila. Nisem šivala in križkala in pletla.. sem pa pekla, barvala in lepla. ;)

Tako da.. kot piše v naslovu, začnimo slatko. V januarju je Ivan praznoval svoj drugi rojstni dan. Po lanskoletnih domačih živalih smo letos naredili fešto s pošastmi - ali kot bi reku Ivan ba-baui. Mama je zvečer, ko so vsi spali risala pošasti, potem pa jih sprintala v vse možne velikosti..

Veliki ba-baui za okrog vrata.. 

še en tak rumen debel okrogel...

takšnega baubaučka kot je imel povabljenec okrog vratu, takega je potem dobil na torti.. Aj jih je blo veselje gledat, ko je vsak dobil svojo tortico. Eni z roko, eni elegantno z vilčko, eni pa kar z baubauom vse v usta.. :)

mini tortice

So ble še baubauaste nalepke za na kozarčke pa seveda baubauasto vabilo, ki jih žal nisem uspela dokumentirat.. Ivanu so ble pošasti všeč. Njegov rdeč pošastko še vedno visi na postelji in vsake tolko, ko ga zjutraj dvignem iz postelje, reče: Mama, babaua! ;)

Aja, skoraj sem pozabila. Je bila seveda tudi velika ta prava pošastna torta. Ampak prej kot sem kaj slikala so zginli že vsi bombončki in okraski. :)

tota

Dva dni nazaj me je primla ena volja, da bi pekla. Mila je zaspala, Ivan pa se je lotil (zadnje čase) svoje najljubše igre - "Dejmo mami s hrbtom očistit hišo". Ni blo druge, kot povleč iz omare moko, žlice in mikser. Je že prteku in kričal tota, tota, tota. Hop za mizo (sem ugotovila, da sedenje na pultu ni vlih najboljša ideja, ker mu potem ne morem dopovedat, da u drugih primerih se pa na pultu ne sme sedet - pa še lažje manevrira z žlico) in sva se lotla peč to torto. Najprej sem imela u mislih piškote, ma bi blo preveč dela, glede na to, da smo hoteli to torto zmazat za večerjo.

V knjigi Slovenske domače jedi, sva našla recept za Biskvit s pudingom (čeprav ne vem kolko je to tipična slovenska jed?!). Lotila sva se ga pa tako..

V posodi zmešaš 4 rumenjake, 2 žlice vode, 2 žlici olja in 6 žlic cukra. V drugi posodi zmešaš 6 žlic moke, 1 vrečko vanilijevega pudinga in pol vrečke pecilnega praška. Mali pomočnik poskuša z žlico suhe sestavine prenesti v prvo posodo. ;)

Ivan je pedantne sorte - ne rastrese skoraj nič. :)

V zmes dodaš 4 žlice mleka in sneg iz 4 beljakov. Pekač namažeš s putrom...

 

Mislim, da je blo mazanje pekača najbolj razburljiva stvar tistega dne. ;)

V pekač vliješ testo in pečeš na 180C ene 15 min, da je tota na dotik prožna. Vzameš ven, počakaš eno malo da se ohladi (ta čas skuhaš malo kakaua) in voila.. ena fina večerja. 

 

Tisti večer smo zmazali vse. Pustili smo si samo tri koščke za drugi dan h kafeti.

(In še zmeraj nisem sešila Ivani predpasnika.)

jutranja pečenjara

Danes sem se po dolgem času spet lotila peke - zdej imam enega ogromnega prostega časa. :) samo da zdaj iščem recepte kjer lahko sodeluje tudi Ivan. Ker če ne, je panika po kuhinji.
Nazadnje sem pekla slivovo pito kjer je Ivan mesil testo, mazal marmelado, zlagal slive in posuval orehe. Pita njam, vsi srečni in kuhinja niti ne tako razmetana.

Pa sem našla tale enostaven recept za maslene kocke.

Že navsezgodaj (naš dečko se zbuja okoli 6h) sem iz hladilnika vzela 175g masla, da se lepo segreje na sobno temperaturo. Ivan se je zagrebu za mikser ma se je kasneje mogu sprijaznit z žlico. :)

 

Ko položiš malega njoka na pult se lahko lotiš - btw. ob priliki mu moram nujno sešit en predpasnik. Tak, da pokrije cele noge. :) Postopoma dodajaš 90g finega rjavega sladkorja (jst sm dala muscovado), da se vse lepo penasto umeša.

Po cukru pa še 250g moke. Tukaj se je res fanj izkazalo imet pomočnika. Vsake tolko se je edino zamislil pa sem na skrivaj jst malo moke vsula. :) Po želji lahko dodaš koščke čokolade, limonine lupinice, oreščke, aromo vanilije ali mandljev. Mi smo dali en pikić vanilije.

 

Iz testa oblikuješ štruco in jo malo sploščiš, da dobiš kot en kvader. Na peki papir posuješ rjev sladkor - tisti bolj grob - in vsako stranico malo pritisneš v ta cukr. Zaviješ v eno vrečko in za 30min v hladilnik. Po pol ure štručko narežeš na debele rezine in zložiš na peki papir na pekač.

Pečeš 20 minut na 160C oz. da ratajo lepe rjave.

 

Voila!

Kockice so res njamsi in hitro narejene. Drugič bom naredila iz duple doze. In noter malo orehov vsula. Sva jih zadnjič z Ivanom lepo dozo stolkla in zmlela.