linški piškoti in novi predpasnik

Od zadnje objave je pasalo že štiri mesece. Mislim, da je prišlo do napake. Upala bi si trditi, da sem tam proti koncu poletja nekaj pisala.. Ali čas res tako hitro beži??!

Polno tega se je umes zgodilo. Spet sem začela hodit v službo. Ivan je začel hodit v vrtec. In Mila je začela hodit na čuvanje h noni. Ob sredah hodim na telovadbo. Vsake tolko mi ravnatelj privošči kak seminar. Mila je pihala prvo svečko, pa smo pekli in ustvarjali. Vmes je bilo tudi dosti šmrkavih nosov in neprespanih noči. Uglavnem ni nam dolgčas. Dnevi se prehitro obrnejo.

Postala sem tudi kar lena pri prižiganju tega računalnika. Tako da, če že kaj naredim vredno objave, ni časa, da bi to tudi dokumentirala.

Sva pa nekaj časa nazaj z Ivanom pekla linške piškote. Ivan neznasko uživa v kuhinji in včasih si mislim - če mu že dam plastelin, zakaj mu raje ne dam pravo testo. Skupaj ustvarjava in še imamo kaj za ponudit, če pridejo kakšni nenajavljeni gosti. :)

za LINŠKE PIŠKOTE potrebuješ

600 g moke

200 g margarine

200 g masla 

260 g sladkorja v prahu

limonino lupino

1 jajce

V moko zdrobimo margarino in maslo, dodamo jajce, sladkor in limonino lupino (jaz jo dam samo, če imam tisto kupljeno že naribano v vrečki ali če dobim kakšno res bio. Kupljenih nikoli ne ribam). Testo na hitro zgnetemo, na hladnem naj počiva vsaj eno uro.

Iz testa z modelčkom izrežemo piškote, polovici piškotov pa z drugim, manjšim modelčkom naredimo luknjice. Piškote pečemo 10 - 12 minut na 180 C.

Ne rabim govorit kakšno vedelje je bilo tukaj. Na koncu smo seveda naredili piškote miljontih oblik. :)

Ko so piškoti pečeni, jih na narobni strani premažemo z marmelado, piškote z luknjicami posujemo s sladkorjem v prahu in jih položimo na piškote, premazane z marmelado.

Voila!

Piškoti so res njamsi in prav nič zakomplicirani za naredit. Testo sem si pripravila, ko je Ivan spal, tako da je tokrat sodeloval le pri valjanju in delanju piškotkov. (pa pol sva jih pojedla, preden sva sploh namazala marmelado..)

Ko smo že pri pekariji/kuhariji.. med vsem tem mojim molkom je nastal še en predpasnik. Za Lovrota od Pegule. Ivan pa seveda moj glavni maneken. :)

Tale mi je vzel malo več časa. Naredila sem še žepek za kuhalnico, pa ta pošast me je pošastno dražila z vsemi timi šivi in šivčki. Ma na koncu sem bila z izdelkom kar zadovoljna..

Jutri me pa mika, da bi se z mojim master-chefom lotla lapačunov...