dečkota tiščijo gate in ne more spat

Evo mene .. končno svoj prostorček v mojem novem stanovanju. Ob žuborenju potočka (čeprav na Bistrškem te dni potočki bolj derejo in rušijo, ma ala) in ob glažu terana je vse lepše. In sem se lotla. In čeprav se bliža že polnoč, sem si rekla: "Danes pa ne greš spat, dokler ne spišeš te objave. Ki leto pa ne bo pasalo!" Tako da, evo me. Malo bom nakladala, da vam bo žal, da ste pomislili - A se tista Vila Lila misli še kdaj oglasit?"

Decembra smo grozno ustvarjali. V vsej tej zmešnjavi od selitve, sem celo našla čopiče, škarje in lepilca. In smo delali pingvinčaste čestitke, papirnato novoletno jelko (ne, nisem še dobila lesene!), venček za na vrata (ki ga nismo končali, tako da na vratih še vedno visi filcast jelenko), pa čisto posebni adventni koledar, da smo komaj pričakali konec z vsemi tistimi čokoladkami. Itak sem slikala vse korake, objava že spisana v glavi, ma za natipkat je časa zmanjkalo. In zdej ne bom lepila slik in se važila. Šparam za drugo leto.

Servetkanje, križkanje, šivanje stoji. Vse je še v škatlah. Ni še prišla posebna motivacija.

In čas .. ah ta čas. Moj čas je po 21.30 in od ene do treh/štirih med vikendi, ko deca spijo. Ma zadnje čase Ivan nekaj štrajka. Se mu lula, pa ga tiščijo gate, pa čuje nekej pred blokom, pa se spomni kaj mi je hotel povedat zjutraj .. In ko se v vsem tem kažini začne Mila že obračat, ga pograbim in s svetlobno hitrostjo stečem ven iz sobe. In potem .. "Ej mama, ma ki so une moje škarje na morskega psa? In zakaj imaš te slikice tle? Jaz nisem že res dolgo strigel." ..

In se začne .. Najlepše na našem travnatem tepihu, ko prebije sonce čez balkonska vrata (jaaa, prvič v življenju imam balkon!! In to dva!).

Iz lanskoletnih Cicido-jev smo si veliko iger plastificiralli, nekaj pa jih je ostalo tudi za drugačna ustvarjanja.

Najprej je izrezal vse sličice. Glede na to, koliko časa ni videl svojih škarij na morskega psa, je s striženjem vztrajal neverjetno dolgo. In sem opazila, da bolj kot hiti, bolj mu gre naravnost. In bolj kot se njegova pametna mama vtika, bolj mu škarje bežijo in se lovi. Po tretji vrstici sem ugotovila, da je mogoče boljše, da ga pustim pri miru.

 

 Potem je sledilo lepljenje. Prva ideja je bila, da zalepimo sličice in jih nekomu pošljemo po pošti, kar naenkrat pa je začela nastajat zgodbica ..

Ivan je s to mapo hodil že tri dni naokrog in jo prebiral. Naslednjič, ko spet ne bo mogel zaspati, nadaljujeva in napiševa še kakšno zgodbico več. Tisto pa pošljemo komu po pošti. :)

strokovni

http://pinterest.com/pin/407083253787567899/

A moram še kaj dodat? Se beremo kaj proti koncu meseca..

kali raste zori cveti

Popoldne sva z Ivanom uživala pred hišo - končno se je solidno razvedrilo, pa smo mogla takoj nazaj na k-tolo. Ivan je namreč dobil kolo. In začel je govoriti. Včasih res ne razumem - ko-ka govori že eno leto, K pri kolesu pa ne more reč - in ko rečeš: je K - Kolo, on reče K - Tolo. :) Sej človek se mora nasmejat.

No ma uglavnem, ko je Ivan študiral delovanje pedalov, sem se malo zagledala v naše lonce in korita. Letos imamo pred hišo presenetljivo zeleno. (zad za hišo je že lep čas lepo cvetoče, kot vsa prejšnja leta) Jaz imam ful rada rože in zelenilo, ampak enostavno nisem za to. Ali preveč zalijem, ali pozabim zalit, ali dam na sonce kadar ne rabi, ali pozabim na džu kadar ne rabi.. Ampak sem rekla, da se bom potrudila in lepo redno skrbela. Letos sva z Ivanom celo naredila svoje sadike lavande.. (prvi korak h pridnosti)

Zgleda, da sva naredila vse lepo in prav, ker sadike že lepo poganjajo nove listke. :)

Jupi!

Ko je Nebo lani pregradil dvorišče, je ograjo naredil tako, da nanjo lahko daš bezbroj korit. Je reku, da bom lahko posadila kar bom hotela.. me je takoj streslo - kaj bo meni tam notri raslo celo leto?!

Pa smo takoj našli rešitev..

Ne bo cvetelo celo leto, ma.. letošnja korita rož smo zamenjali za korita jagod. Zdej vsak dan z Ivanom konrolirava, kolko jagod je še na poti. :)) mmm.. to bo veselje, ko bo čas obiranja.. :)

V preostala korita pa sva z Ivanom posadila mešanico semen - japonski vrt. Danes sva zagledala že male listke. Uf, sem bla prav vesela, da je celo nekaj zrastlo pod mojim rokami. - poročam, če bomo prišli do faze rezanja. :))

Aja, v enem koritu pa imamo blitvo za Miline kašice. Da je tekoj pri roki. :)

mila

 

Evo en glas od nas. :) Enim se je mudelo, pa smo v petek 28. oktobra, osem dni prej, postali štiričlanska družina. Pridružila nam se je Mila - nasmejana, zaspana, predvsem pa lačna gospodična.

Mila zaenkrat ni bila deležna še nobene moje ustvarjalne zamislice, ampak upam, da kmalu najdem čas tudi za to. Copatke so nastale pod prsti ene tete s Trsta.

jp, jp še sem živa

Že en čas me ljudje sprašujejo, da kam se je skrila Vila Lila. Prav nikamor. Še več je doma kot ponavadi. Problem je bil samo v tem, da ni bilo čas za ustvarjanje.

Glavni razlog -

Končno sem dipl. Diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok. Jupi! Ena taka skalina se mi je odvalila s hrbta, da danes prav lažje diham. - če odštejem tista dva kosa torte pri Dane. Torta fina, nikakor se ustavit. :)

Drugi razlog je ta trebušček pod diplomo. Baje, da se črvičku kar nekaj mudi - brca, dela salte, pritiska navzdol. In ko se umirita najstarejši in ta srednji si privoščim počitek. Tako, da gre tudi tistih nekaj prostih ur.. Vseeno sem končala nekaj izdelkov, ki so se mi motali pod prsti že enkrat od aprila - maja.

Tablica za Lučo.

 

V podobnem stilu še za Sofijo.

Ogledalce za Ulo. V nastanku pa je še eno za setrico Elo.

Vse stvarčice seveda opremljene z Vila Lila etiketico.

Zdej sem se lotla enga ustvarjanja, ki ga ne bom pokazala tako hitro. In pol pride mali črv. Tako, da ne vem kdaj bom spet na liniji. Morda spečem kake nove piškotiće.. ;)

moje druge tazaresne

Po mojih prvih tazaresnih so prišle na vrsto druge tazaresne. :) Sej ne da sem te prve že raztalala in potrošila, ma glede na to, da ima vila lila novo glavo in svoj e-mail naslov je bil čas, da si omislim nove.

 

Zdaj jih zataknem za kakšno moje doma narejeno darilce in ko me kdo vpraša - ej kako že pridem do tvojega bloga? - khm, khm... izvoli. :)

two hearts are beating together

... se mi je vrtelo po glavi, medtem ko sem križkala tole čestitkico. Po maminem naročilu za mladoporočenca. Vzorček mi je simpatičen pa tudi zelo priročen, ko si malo v stiski s časom. V barvnem okvirčku, na kartonu, velikosti pol A4.

 

Naše darilo za taiste mladoporočence je še v izdelavi, ker več kot par križcev na dan mi zadnje cajte ne uspe. Ampak bo. Ker.... TARATARA... danes sem končala s pisarijo in oddala v pregled!! :) Kaj bom zdej z vsem prostim časom? Rada bi kakšno dobro knjigo prebrala, končno spet zagnala šivalni stroj (če ne zaradi drugega, da zarobim dvojne zavese, ker nam v Dalmaciji na oknu že dva leta visi rjuha), malo počinla, začela telovadit, končno uredila Ivanov foto album, ker zadnje slike noter so iz lanskega aprila, tudi knjigo pletenje bi lahko preštudirala ali pa se končno lotla doodle tečaja, ki sem si ga privoščla januarja in je čakal na boljše čase..

Lahko pa končno speglam teh pešnajst strojev robe, kakšna generalka hiše tudi ne bi škodila, lotit se moram kuhat golaža, presortirat robo..

Lahko pa tudi samo Ivana lovim cele dneve.

v živalski vrt h sosedom

Včeraj zjutraj smo pojedli konkretno sataraško marendo, napolnili rucake, spakirali vso opremo in krenli proti živalskemu vrtu u Ljubljano. Ker je bilo dokaj zgodaj smo na poti skrenili še do Ajdovščine, ker si je Nebo en dan prej na firmi pozabil denarnico. Ker so Dobravlje blizu Ajdovščine smo skrenli še na eno hitro kafe do Anuške. Smo rekli, da smo na poti u Ljubljano, Nebotova sestrična je pa razumela, da u Lignano. Na koncu smo zvedli, da je tudi tam super živalski vrt - ne tako velik kot ljubljanski ampak vseeno zelo lepo urejen.
Ker sva z Nebotom ljubljanskega že vidla, Ivan pa še nobenega, smo se odločli, da gremo vidit tega taljanskega. :)
Smo popili kafe, Ivan še malo pomarendal in štart. Ker je Selo blizu Dobravlj smo se na hitro ustavli še pri Anastaziji in Luki A. (to so vse frišni črvički). Ni jih bilo doma, pa smo krenli naprej.

Po slabi uri in kopici čudnih križišč smo prišli u Lignano. Iz sosednjega avta so poskakale pučke v kanotjerah na špalinice (spodnje majice na trakce) in bežale pred starši, ki so jih hoteli obleči. Pa so jim hitro dali za zgled bimbota u đuboti (naš Ivan u jakni in s kapo). :)

Ivan je začel vriskat takoj na vhodu, kjer te pričakata dve žirafi. Pa zraven kamele. Pa štorklje in race. Hitro smo ga dali vn z vozička, da je vse v miru preštudiral.

 

Živalski vrt je res super zrihtan. Nikjer papirčka, čisti WC-ji, urejene potke, smešna drevesa, vse polno igral za otroke, pri živalih s kmetije pa so tudi avtomati kjer za 20 centov dobiš nekaj hrane za pitat male koze.

 

 

Za 5 evrov si lahko sposodiš tudi tak vsestransko uporaben voz. Noter stoji nekaj otrok in vsa prtljaga. :)

 

Opice z Madagaskarja (saj veste tiste I like to move it move it) so skupinsko počivale v krogu. Ne vem, če je vsaka svoj rep okrog sebe ovila al je to od sosednje?! Nekaj časa sploh niso dvignile glave, potem pa vsake tolko ena ali dve. :)

 

To je pa največji uživač! Ves čas na hrbtu, vsake tolko se je malo popraskal, si pogledal nohte.. ;)

 

 

Če je bila pri veliki šipi gužva, si leva lahko pokukal tudi tako. :)

Uglavnem imeli smo se ful fanj. Živalski vrt je definitivno eden najboljših izletov za it z otrokom. Smo se zmenli, da ko bo drugi imel eno leto gremo vidit unga v Ljubljano. Ko bo pa ta tretji imel eno leto gremo pa na Dunaj. Baje, da je tam najlepši živalski vrt v Evropi (ali celo na svetu??). :) Lepo Ivanu - on bo videl vse tri. (morda celo še kakega več) :)

No ma, da ne boste mislili, da je bilo nedeljskega pohajkovanja konec. Na poti nazaj smo se spet ustavili u Seli - pa še na torto smo prišli, ker je Matija pihal drugo svečko. In potem (ker je bila še taka spodobna ura) smo se še malo ustavili u Dobravljah. Dokler je teta narezala vse šalamine, pancete in pršute sta se Ivan in tata lovila po vrtu, jaz sem pa poklepetala z Anuško. :)

A je potrebno dodati, da smo zaspali takoj ko smo prišli domov? In prespali celo noč... :)

easy na srednje

Današnji dan se je začel bolj na hojladri. Noč smo na pol prebedeli. Vsaj jaz in Ivan. Zgleda, da so spet kaki zobi na obzorju. Prihod novih zobu pri naši hiši pa v večini primerov spremlja še kaka visoka vročina, neprespane noči, nervoza, njurganje, nezmožnost obstanka dveh minut pri eni stvari. Po novem se je pridružila še trma in vriskanje. Grozno se mi smili, ker si niti predstavjlat ne morem kako to boli. Moja nona je pravla, da če bi mama vedla kako boli to izraščanje zob, bi si dala črn fačol (ruto) na glavo.
No in spet se je začelo. Tokrat še zamašen nos, tako da če je popustila bolečina je pa nos zatrokiral. In je blo vstajanje na pol ure - uro. Ponavadi ga rabi samo dvignit v roke, zapet eno kitico Jaz sem mala roža in že spi.

Zjutrej sem se zbudila vsa speštana. Tudi Ivan ni bil nič boljši, Nebo je bil pa že na poti v službo. Povrh vsega sem še fasala neko trebušno virozo al nekej, tako da je tekanje v wc moja glavna rekreacija zadnje dni. (mislim, da je velik problem tudi v moji naklonjenosti picam in kebabom in ajvarom zadnje cajte - pa nonstop bi nekej grickala dokler tipkam). Cela fešta!

No ma pred kako urco so se dečkota speštala in odpravla na en giro po Bistrci. Aaaaaa! Sama! To je zadnje čase redkost pri meni. Takoj ko sta krenla z dvorišča, sem se hotela vrč na pojstlo in pod kuter. Samo jst ne poznam polurnega počitka. Al par ur al nič. Hiša mrzla, nič mi se ne da. (poleti ta mrzlota paše, ma zdej niti ne). Pa sem si prvoščla en dolg vroč tuš in velik vroč kakav (vem, da bi mogla raje kako mrzlo nesladkano kamilico, ma mi paše kakav). Zdej mi je že bolj toplo pr srčki in po ti objavi, ko si ogrejem še prste se lotim diplome.

Malo sem boljše volje, ker je diploma že prav blizu konca. Če gre vse prav, bi drugi teden mogla zaključit. Uf. Pol si bom oddahnila. Ker sem potrebna enga konkretnega spanca in nedela. Za boljše razpoloženje v teh zahlajenih dneh za računalnikom, pa mi pomaga tudi Caro Emerald. Hvala Črtasti Špeli, ki nas zalaga z dobro muziko! ;)



Zdej pa šibam, ki Bistrc ni ulih velik in gira je lahko hitro konec.

znamkice

Zelo rada hodim na pošto. In pošiljam čestitke, paketke, kartice. In zelo rada na te čestitke, paketke in kartice prilepim kakšne lepe, posebne znamkice. Hvalabogu imamo na naši pošti zelo prijazno poštarco, ki mi vsakič z velikim veseljem pokaže vse nove znamke in mi jih tudi po pet gor prpopa. V vseh letih od kar živim pod pošto Prem, mi še ni prilepila tiste bele računalniške. :)

Pa mi je zadnjič predlagala naj se včlanim v filatelistični klub. Fora je v tem, da mi bo vse nove znamke čuvala (mislim da) 20 dni. Pa sem rekla o super, vzamem takoj. Tako in tako jih sproti kupujum, pa tudi če imam kakšne posebne na zalogi. Edino nisem sigurna, če morem potem obvezno vse uzet - tudi tiste, ki mi morda niso lepe. Ma se bomo že zmenle. Pa še je rekla, da mi bo po poštarju Jadranu poslala vrednosti znamk, tako da lahko čestitke in paketke vržem kar na svojo kuhinjsko vago in sama prilepim znamke. Če bo kaj zmanjkalo mi bo že dodala.. Kaj ni fanj? :)

Tako zdaj že čaka kitajski zajc, maškare, narodne noše, srček...

via dalmacija

Naša hiš(k)a u Dalmaciji stoji le 20 minut stran od Zadra ampak vseeno se le redko odpravimo tam na kak laganini sprehod. Največji razlog je to, da večinoma pridemo dol za dva dneva in takrat se hiti čim več nardit. Zmeraj je kaj za prekopat, pofrezirat, zašraufat, montirat, prefarbat.. In potem je tukaj že nedelja, kosilo in via nazaj domov. U Zadar se gre, ko Nebotu zmanjka kak gradbeni material al orodje ali pa ko se v soboto navsezgodaj odpravimo na tržnico po ribo. No, takrat sledi še kako kafetko in šib domov.

Tokrat smo štartali že u četrtek kar pomeni bonus dan in čas za klatenje. Jupi!
Nebo se je u petek popoldne odpravljal v izvidnico za pult za novo kuhinjo. Spet bo skakanje, sem si mislila. Pa me preseneti - ala, hitru se zrihtejte gremo na sladoled! Jupi na kvadrat!

In že smo šetkali po rivi in se nastavljali sončki.

 

Namesto čez mesto smo se proti centru odpravili po potki ob morju. V tem času že senčna ampak smo hitro ujeli sonce. Po tej poti je fanj zvečer, ko svetijo lučke po tleh. :)

Nisem imela vlih cajta nekej slikarit, ker sem imela konstantno polne roke. Najprej sem pomagala Ivanu nabirati kamenčke za metat u morje, potem smo pili kafe, potem nam je zadišala pica, pa sva z Nebotom vsak z eno roko porivala voziček in z eno jedla. Pol pa še seveda na sladoled. Pol mi je blo malo slabo ma smo se imeli ful lepo. :)

Drugi dan smo preživeli na vasi ma nam je blo vseeno ful lepo. Dokler tata ne sestavi pravega lepega lesenega smo Ivani urihtali provizoričen peskovnik.

Se je ulih tako super zabaval s prekladanjem in metanjem v zrak. Drugi dan je odkril še čare tega rdečega razbitega lavorja, pa je pol dneva noter presedel in se glasno smejal.

Nebo je šel navsezgodaj po šparoge v gozd čez cesto pa je mimogrede prinesel Ivanu še eno želvo. Tale je bila za pest velika, so pa tudi takšne za dlan velike. Dokler jo je Ivan opazoval je bila skrita v oklep pa mu ni bila bohvedi kako zanimiva. Je še malo po njej potrkal, počakal, potem pa se vrnil nazaj v svoj lavor. Ta čas pa je želva odšibala naprej. Nazadnje smo jo videli skrito pod blitvo.. ;)

rekviziti

Ker naš črv že kar veselo koraka in ker je zadnje čase pojem "biti na miru" znanstvena fantastika, ne moremo pričakovat, da bo užival na naši novo pridobljeni klopci za martinčkanje. Zato ga dopade dekica in raznorazni rekviziti za odganjanje dolgčasa. Tukaj se spet pokaže, da je imeti mizarja pri hiši jako dobra zadeva. ;)

Dokler ni še montirana ograja, žoge in leteče zadeve ostajajo v hiši, kocke, ki se lahko pogubijo tudi. In zato gre mama vsake tolko v izvidnico s čim nam tata podkuri ko je mraz. Tata nam podkuri s takšnimi in podobnimi zadevami:

Sem se malo zlagala. Ni vse za podkurit. Te mini ograjce je tata dal zanj nastran, ko je bil še v trebuhu. :)

Teh rožičkov mi je ratalo rešit samo šest. Ostali del škatle je misteriozno zginil čez noč.

Teh je blo poln prtljažnik, tako da večina gre sigurno v toplotne namene. :)

Smo ugotovili tudi, da ima vsega preveč tako, da ena polovica zadevščin gre za nedoločen čas na stran. Pa tudi hitro zgubi zanimanje, zato čuvamo za malce kasneje. Morda takrat s tato skupaj kaj sšraufasta al zlepista. :)

100tka

Uuuuu, danes pa pišem 100to objavo!!

Doma smo jo zapili s kozarcem mleka in bananinimi muffini. :)

BANANINI MUFFINI
za 12 kupčkov

Najprej zmešaš 250g speštanih banan skupaj s 125g masla in enim jajcem ter 100g sladkorja.
Dodaš en vanilijev sladkor, en pecilni, 200g moke in pol žličke soli.
Naložiš v modelčke in pečeš 25 min na 200 C.

Voila!

Sem prvič pekla z Ivanom. Dokler sem jaz peštala banane je on eno zmazal. Potem pa mi je pomagal zložit papirnate modelčke. Je zložil vse, samo potem je ene tri nazaj vn vzel in jih trgal dokler nisem vse končala in muffine dala v pečico.:)

Pa še na sto! :)

martinčkanje

Pri nas doma smo se letos pravočasno pripravili na (udobno) martinčkanje. Smo kar zvesti martinčkarji - samo malo sončka, pa smo že pred hišo. Najpogosteje po kosilu s kafjetkom. ;) - najpogosteje ob delavnikih, med vikendom raje v kak hrib.
Ker nas je pa pri naši hiši vsako leto več in se vse pogosteje soočamo s pomanjkanjem takšnih in drugačnih ležalnikov, ribiških stolčkov, pručk.. je Nebo naredil klop.

Zaenkrat je še brez pouštrou, ker se z Nebotom še nismo zedinila glede barv in trdote / mehkobe pouštrou. Jst bi mehkejše, Nebo pa pravi, da raje ne, ker pol se pa res ne bo ustal z nje. :)

Zela na komot na njej sedi naša 3 - članska družina.

Zdaj je na vrsti mizica. Ena taka, ki bo šla pod klop in bo vedno tam kjer jo rabiš. Trenutno imamo eno z Ikee, ki služi tudi kot moja nočna omarica ali pa Ivanu kot mizica za igranje. In potem včasih že s kafetom u roki iščeš po hiši mizo. :) Za mizo pa ograja. Ker tisti naš črv že kar konkretno koraka.. :)

pišemo

Pri naši hiši smo se po Novem letu resno lotili pisanja. Takšnega in drugačnega.

Ivan še ni ulih od risanja in pisanja po papirju, zato vse barvice in flomastre, ki mu pridejo pod roke vtakne v prvo luknjico, ki jo zagleda. Kar zanimiva igra pa še dosti časa se zamoti s tem vtikanjem. (primer kako lahko miklavževo darilo - podstavek za kafetjero - uporabiš še za kaj drugega) :)

Jaz sem se pa resno lotila pisanja diplomske. Zato se žal za nekaj časa umikam iz blogovske scene. Mogoče vsake tolko kaj objavim ampak sem se odločila, da ko Ivan spi študiram, ko je pa buden rihtam po hiši.

Zdej pa držte pesti, da čim prej to spišem. ;)

dan kot vsak drug

Danes bom malo fantazirala oz. pisala kar mi pade na pamet. :)

Citiram mojo pametno sestro... "Kot vsak normalen človek, tudi jaz ne maram silvestrovanja, vsega tega polnočnega lubčkanja, petard in prisiljenih žurov.".. Tudi jst nisem od teh for. Poleg pusta mi je silvestrovo en tak dan, ki bi se zaprla u hišo, ulegla na kavč in ne me gledat. ;) Ala, ko smo bli "mladi" je bil izgovor za kako 3-dnevno potovanje v bivšo Jugo, ma zdej.. Se mi ne da. Zato sem danes doma.

Pa lepo od začetka. Danes je bil prav en fanj dan. En del. Nebo je imel dopust pa smo se zjutraj odpravili malo do Kopra. Jst sm tela malo uživat u sončki z mojima fantoma, Neboti pa je učjrj dokončno crknu DVD player in smo mogli po novega, ker če ne bi bli danes stuck with Marjo (sej ne vem - kaj je Marjo na sporedi?!). Pa smo združli oboje. Najprej smo šetkali in kafetkali, pol pa še eno malo po trgovinah. Umes sem srečala bivšega sošolca sz svojo drago in 3-mesečnim črvičkom (Matej, če čitaš - sem prou vesela, da smo se srečali!). Čez pol ure pa smo srečali še Nebotovega sodelovca z njegovo drago in njihovim črvičkom - Jurij je ene par mescu starejši od Ivana in smo se imeli prav fanj na kafeti. En cajt je en vriskau en cajt drugi - da ne bo pomote! - dotično vriskanje ni blo vriskanje-jokanje, ampak vriskanje-poglej moj grisin, vriskanje-poglej tega psa, vriskanje-ki je moja flaša.. Cel žur. ;)

Pol smo prišli domou, Nebo je hitel štimat DVD, Ivan je hiteu štet kable, jst pa sem hitela pospravljat. Fanta sta pomarendala, jst pa sem zamesla za pico. Ivan je popil svojo flašo, ampak nikakor zaspat. Pa ga gre Nebo malu pocartat in kar naenkrat čuješ - bruha! Potem je sledilo kopanje in dokler sem spucala sobo, hodnik in kopalnico je zaspal u Nebotovem naročju.
Zdej Nebo gleda en film ma se mi ne da it gledat, ki bi blo pol ure samo - pa kdu je tu?, pa zakaj je ta tle?, kdu je pa tu?... Bom se priključla pri drugem filmu.

Danes je tudi tri leta odkar me je Nebo zaprosil. Prstan je baje kupil en mesec prej, med šopingom v Ljubljani. Se spomnim sva bla u H&M pa je nonstop hodu za mano in mi je šel že počasi na živce in sem rekla naj gre ven in me počaka. On je šel pa prstan kupit. Kdo jih zastopi.... ;)

Naslednje leto sva bla na medenih tednih v Črni Gori. Novo leto sva prespala, ker sem imela tiste dneve v mesecu in sem bla ful tečna. Ma smo pa zaglumla drugi dan.. ;)

 Žabljak (Črna Gora) 31.12.2008

Lani sva tudi najdaljšo noč prespala. Sem bla noseča in so mi zatekale noge in sem bla ful tečna. Nebo je par dni prej in kasneje nonstop kidal, ker se je bal, da me bo sredi noči primlo rodit. :)

Letos nisem tečna. :)) Pico sva že otamanla, foccacia se je spekla, še ena pica je v pripravi, Ivan spi, pravkar pa so prišli še sosedi - naš indijski zet Atish pripravlja neke piščančke na ražnji u pečici. Diši ODLično taku, da šibam. ;)

Nasmejano 2011 vsem. Lupčki.

in izžrebana je...

Kot obljubljeno je danes sledil žreb mojega rojstnodnevnega giveaweja.
Dokler se je kuhalo kafe sem hitro namestila na tla mojega izžrebovalca in skledo z listki.

 Da ne bi kdo reku, da je blo kaj nameščeno je Ivan vse skupaj skrbno premešel s trenutno svojo najljubšo igračo.

 Kafe se je skuhalo, Ivan je pa še kr mešal. Ko sem že prosila Nebota naj se usede zraven in mu pomaga zvlečt en listek je Ivan picajzlasto izžrebal enega. 

Tega. :)

Pegula tvoj naslov že imam, tako da ko pride mimo kaka rdjča makina ali drugo prevozno sredstvo ali pa varstvo za Ivana da hitro skočim do Premske pošte, dobiš mišo.

Pa še enkrat hvala vsem za komentarje, pohvale in lepe želje. Tudi zaradi vas z veseljem pišem in ustvarjam nove objave. :)

pihamo prvo svečko

Jupi! (bdw. tako je bilo naslov tudi moji prvi objavi)
Vila lila piha prvo svečko. Se mi zdi, da je to leto pasalo ful preveč prehitro.  - drugače pa je bilo prav eno fanj blogersko leto. Enkrat se je dosti napisalo, enkrat malo manj, enkrat pa tudi nič. :) Vesela sem vsakega novega obiskovalca - tudi tistih, ki me redno prebirate pa se nikoli nič ne oglasite. Vesela sem tudi, da me berejo prek meja. ;)
Spoznala sem kar nekaj blogerk in vesela sem teh novih prijateljstev.

Kot se spodobi začenjam drugo leto z novo glavo in podobo in kričim veliiiiko HVALA ninileni!

Z mislijo na vse vas, sem prejšnji teden nakrižkala eno takšno mišo, ki se ji grozno mudi s praznično okrasitvijo. :)

Kdor pusti komentar do nedelje zvečer, gre v ponedeljek v skledo za žrebanje. :)

Še enkrat iz srca hvala vsem, ki prebirate moj blog. Upam, da se ob njem zabavate ali pa dobite tudi kakšno pametno idejo ali recept. :)

vila lila bo (tudi) pletla

Enkrat.

Ko sem jo kupila me je Nebo vprašal, da kdaj bom pa imela čas za to. Ga bom imela. Enkrat. Morda drugo leto. Ampak sem jo mogla imeti. ;)
Zaenkrat sem jo samo prelistala in se mi zdi dokaj nazorna - mogoče mi še uspe.

Glede na to, da sem si kupila Veliko knjigo o pletenju, lahko sklepate, da dekica ki služi za podlago ni nastala izpod mojih rok. To je Ivanu spletla pranona - za v lupinico, ko se je po hudem sneženju vračal iz porodnišnice.
Ah, kmalu bo leto od takrat..

lapačuni

A ni smešna beseda? Lapačuni. :) Jaz sem jo prvič slišala u petek, ko me je Nebo poklical s službe, če je pri nas kaj snega. Pa je vprašal, če padajo lapačuni. Kdu?! Tako baje v Dalmaciji rečejo velikim kosom snega. Mi jim pravimo velike mauke.

No danes ni bilo lapačunov, me je pa prijetno sneženje (pred tisto dežno mešavino) spravilo v pekovsko raspoloženje. No, to je bil eden od razlogov.
Prvi je, da sem se pošteno naslinila nad objavami T&T kitchen, - kuharski blog s prekrasnimi fotografijami, recepti in posrečenimi posti - da sem kar začela gruntat česa bi se lotila. Potem kot rečeno, drugi razlog je bil zimski ugođaj, tretji pa... Nebo je (neverjetno) hitro stopil v akcijo in mi montiral novo delavno mizo!! Tako sem bila vesela, da me je kar napolnilo z energijo - ko objavim ta post, šibam ustvarjat za mojo novo mizo!! :)

Ko sta oba moja fanta zaspala, sem se lotila.. Izi receptek, hitro pripravljeno, še hitreje pospravljeno in seveda hitro pojeto. ;)

PIŠKOTKI Z OVSENIMI KOSMIČI

120g masla
75g muscovado light sladkorja
100g moke (danes sem dala črno)
malo pecilnega - vlih za vzorec
100g ovsenih kosmičev

zmešaš maslo in sladkor, dodaš vse ostalo, oblikuješ piškotke in pečeš 15-20 min na 180C.
Voila! :)

Danes sem jih prvič delala in so prav njami. Jih lahko ješ in ješ in ti sploh ne delajo slabe vesti kot tisti čokoladni. ;) Recept sem pa dobila v knjigi Nega dojenčka in malčka. - kao prvi recepti, ko otrok začne jest gosto hrano. Ivanu so fini, mami še bolj..