mizica pogrni se

Medtem, ko sem v soboto zjutraj delala šopke iz lavande, je Nebotova mama rezala lavando, Ivan je kontroliral da je vse porezala, Nebo pa se je iz deskic, ki so prišle v paketu z novim štedilnikom, lotil mizice za Ivana.
Naš črv namreč že sam je in včasih je kar problem prinesti polno žlico do ust, če je krožnik predaleč.

Malo žaganja, zabijanja, lepljenja, drsanja (vmes izlet do sosednje vasi po cev za kompresor, da Ivanu napihamo nov bazen) in miza je bila nared. Vlih lepo se je posušila do kosila in.. test je prestala z odliko!!:) Ivan je čisto sam pojedel poln krožnik župe pa še fanj se mu je zdelo.
Na začetku me je malo motlo, da je zabil letve s treh strani - to pomeni da se bo drugi otrok peštal na drugi strani. Pa je rekel, da ta mizica je samo njegova. Drugemu bo naredil novo. Tudi prav. :)

Zdej bi blo fanj, da imamo eno tako še doma... :)

viola

Nebotova mama je prava mala zeliščarka in če se le da, ji pri tem zelo rada pomagam. Nabiramo šentjanževko in jo namakamo v olivnem olju, mlade žajbljeve listke nastavljamo soncu skupej s cukrom in limonami, u cukru točamo višnje, nabiramo materino dušico za hladne zimske dni in še in še.

Ta vikend me je v Dalmaciji prav lepo zaposlila. Tako me lahko zaposluje kadar želi. :) Porezala je štiri grme lavande in me prosila, če lahko naredim šopke, da bi jih posušili. Ou jes pliz.
Nekoč sem sovražila vonj lavande, zdaj mi ga pa ni dovolj. In poleg še te prečudovite viola barve.. Sobotno jutro me je takoj napolnilo z energijo. Kar ni šlo v šopke je šlo v škatlo od panetona, ki smo ga otamanli tisto jutro.

Drugič nas čaka še dvakrat tolko grmov. Ma so neka druga sorta pa cvetijo kasneje. Pa en lep trakec morem vzet, ker zdej smo vezali s tistim kar je prišlo pod roke.

Drugo leto pa da bomo delale lavandino žajfo. :) Jupi!

via dalmacija

Naša hiš(k)a u Dalmaciji stoji le 20 minut stran od Zadra ampak vseeno se le redko odpravimo tam na kak laganini sprehod. Največji razlog je to, da večinoma pridemo dol za dva dneva in takrat se hiti čim več nardit. Zmeraj je kaj za prekopat, pofrezirat, zašraufat, montirat, prefarbat.. In potem je tukaj že nedelja, kosilo in via nazaj domov. U Zadar se gre, ko Nebotu zmanjka kak gradbeni material al orodje ali pa ko se v soboto navsezgodaj odpravimo na tržnico po ribo. No, takrat sledi še kako kafetko in šib domov.

Tokrat smo štartali že u četrtek kar pomeni bonus dan in čas za klatenje. Jupi!
Nebo se je u petek popoldne odpravljal v izvidnico za pult za novo kuhinjo. Spet bo skakanje, sem si mislila. Pa me preseneti - ala, hitru se zrihtejte gremo na sladoled! Jupi na kvadrat!

In že smo šetkali po rivi in se nastavljali sončki.

 

Namesto čez mesto smo se proti centru odpravili po potki ob morju. V tem času že senčna ampak smo hitro ujeli sonce. Po tej poti je fanj zvečer, ko svetijo lučke po tleh. :)

Nisem imela vlih cajta nekej slikarit, ker sem imela konstantno polne roke. Najprej sem pomagala Ivanu nabirati kamenčke za metat u morje, potem smo pili kafe, potem nam je zadišala pica, pa sva z Nebotom vsak z eno roko porivala voziček in z eno jedla. Pol pa še seveda na sladoled. Pol mi je blo malo slabo ma smo se imeli ful lepo. :)

Drugi dan smo preživeli na vasi ma nam je blo vseeno ful lepo. Dokler tata ne sestavi pravega lepega lesenega smo Ivani urihtali provizoričen peskovnik.

Se je ulih tako super zabaval s prekladanjem in metanjem v zrak. Drugi dan je odkril še čare tega rdečega razbitega lavorja, pa je pol dneva noter presedel in se glasno smejal.

Nebo je šel navsezgodaj po šparoge v gozd čez cesto pa je mimogrede prinesel Ivanu še eno želvo. Tale je bila za pest velika, so pa tudi takšne za dlan velike. Dokler jo je Ivan opazoval je bila skrita v oklep pa mu ni bila bohvedi kako zanimiva. Je še malo po njej potrkal, počakal, potem pa se vrnil nazaj v svoj lavor. Ta čas pa je želva odšibala naprej. Nazadnje smo jo videli skrito pod blitvo.. ;)

za vroče poletne dni in mrzle zimske noči

Nebo je bil za razliko od mene januarja in februarja zelo aktiven in priden (kar se tiče ustvarjanja!). Končno je končal dvoje škure. In ta vikend so bile že provizorično (nimajo še tistih haklcu za jih zahakljat) montirane na naši hišici u Dalmaciji.

Tako so se eno lepo sončno februarsko popoldne sušile pred hišo. Te so za našo sobo. :)

In tako zgledajo provizorično montirane.

 

Priden ta naš Nebo, a?:)

Pri tako zaprtih škurah smo kasneje jedli kosilo. Ker je bil zunaj sonček in kar toplo sem imela občutek kot, da je poletje in smo te škure zaprli, da nam vroče poletno sonce ne segreje sobe. :) Prav dišalo je po morju, rožmarinu in popoldanskem počitku...