linški piškoti in novi predpasnik

Od zadnje objave je pasalo že štiri mesece. Mislim, da je prišlo do napake. Upala bi si trditi, da sem tam proti koncu poletja nekaj pisala.. Ali čas res tako hitro beži??!

Polno tega se je umes zgodilo. Spet sem začela hodit v službo. Ivan je začel hodit v vrtec. In Mila je začela hodit na čuvanje h noni. Ob sredah hodim na telovadbo. Vsake tolko mi ravnatelj privošči kak seminar. Mila je pihala prvo svečko, pa smo pekli in ustvarjali. Vmes je bilo tudi dosti šmrkavih nosov in neprespanih noči. Uglavnem ni nam dolgčas. Dnevi se prehitro obrnejo.

Postala sem tudi kar lena pri prižiganju tega računalnika. Tako da, če že kaj naredim vredno objave, ni časa, da bi to tudi dokumentirala.

Sva pa nekaj časa nazaj z Ivanom pekla linške piškote. Ivan neznasko uživa v kuhinji in včasih si mislim - če mu že dam plastelin, zakaj mu raje ne dam pravo testo. Skupaj ustvarjava in še imamo kaj za ponudit, če pridejo kakšni nenajavljeni gosti. :)

za LINŠKE PIŠKOTE potrebuješ

600 g moke

200 g margarine

200 g masla 

260 g sladkorja v prahu

limonino lupino

1 jajce

V moko zdrobimo margarino in maslo, dodamo jajce, sladkor in limonino lupino (jaz jo dam samo, če imam tisto kupljeno že naribano v vrečki ali če dobim kakšno res bio. Kupljenih nikoli ne ribam). Testo na hitro zgnetemo, na hladnem naj počiva vsaj eno uro.

Iz testa z modelčkom izrežemo piškote, polovici piškotov pa z drugim, manjšim modelčkom naredimo luknjice. Piškote pečemo 10 - 12 minut na 180 C.

Ne rabim govorit kakšno vedelje je bilo tukaj. Na koncu smo seveda naredili piškote miljontih oblik. :)

Ko so piškoti pečeni, jih na narobni strani premažemo z marmelado, piškote z luknjicami posujemo s sladkorjem v prahu in jih položimo na piškote, premazane z marmelado.

Voila!

Piškoti so res njamsi in prav nič zakomplicirani za naredit. Testo sem si pripravila, ko je Ivan spal, tako da je tokrat sodeloval le pri valjanju in delanju piškotkov. (pa pol sva jih pojedla, preden sva sploh namazala marmelado..)

Ko smo že pri pekariji/kuhariji.. med vsem tem mojim molkom je nastal še en predpasnik. Za Lovrota od Pegule. Ivan pa seveda moj glavni maneken. :)

Tale mi je vzel malo več časa. Naredila sem še žepek za kuhalnico, pa ta pošast me je pošastno dražila z vsemi timi šivi in šivčki. Ma na koncu sem bila z izdelkom kar zadovoljna..

Jutri me pa mika, da bi se z mojim master-chefom lotla lapačunov...

Ivan + novi predpasnik = jogurtovi mafini

Ko se pri naši hiši kaj sladko peče, mora biti Ivan obvezno zraven. Na začetku sem mu okrog pasu zavezala kakšno krpo, kasneje pa kar moj predpasnik. Ma sem kmalu vidla, da bo rablo nabavit kaj novega, samo njegovega. :) In sem potem en teden visela na netu in iskala kakšne lepe, zanimive, predvsem pa na hitro zašite predpasnike. Naletela sem na tale super enostaven tutorial.

Hitro sem zvlekla ven šivalni stroj (je rablo že kar konkretno obrisat prah z njega), Ivan da bo risal, Mila pa se je lotila trgat ažurne reklame.

Čeprav je že Petchy zelo lepo in nazorno prikazala sam postopek izdelave, sem par stvari poslikala in tako pripravila moj prvi DIY. :)

Potrebuješ:

- kos blaga (jaz sem vzela kar ostanke ene zavese), oz. lahko uporabiš kar novo kuhinjsko krpo saj je že lepo zarobljena

- škarje, sukanec, meter

- vrvico, ki bo predpasnik držala

- lesene kroglice, da vrv ne zbeži

- po želji kakšen okrasek za na predpasnik

(samo dokler sem pripravljala potrebne svari je Ivana minilo risanje.)

Blago zarobi. Če imaš kuhinjsko krpo imaš eno delo manj. :)

Robove prepogneš in zašiješ. Pustiš samo odprtino za vrvico. 

Jaz sem na koncu vsake vrvice dala eno leseno žogico. Tako.. da malo kompliciram. :)

Zadnji korak je najlepši. Predpasnik načičkej. :)

Jaz sem kar izrezala enega leva iz blaga od Ikee in ga našila, odspodej pa našila chef-ovo ime. Ker rada kompliciram, sem mislila kaj še po levu šivat ampak me je Mila kmalu spomnila, da za to nimam časa. (bom raje še kakšnega zašila - se že javljajo none, da mora imet še kakšnega rezervnega za na počitnice) :)

master chef :)

Ko je pa enkrat dobil predpasnik okrog vratu in kuhalnico v roke.. smo mogli hitro nekaj speč. Najboljše so torte. :)

JOGURTOVI MAFINI

 100 g zmehčane margarine

225 g sladkorja (lahko tudi manj)

2 jajci

en navaden jogurt

5 žlic mleka

275 g moke

1 žlička sode bikarbone

Margarino in sladkor damo v skledo in mešamo, da nastane svetla penasta zmes. Dodaš jajci, jogurt in mleko in dobro zmešaš. Moko preseješ skupaj s sodo bikarbono in jo vmešaš v zmes. Po želji laho dodaš tudi koščke čokolade.

Zmes nadevaš v modelčke in pečeš na 190 C, 25 minut.

Je blo kar veselo dopoldne. :) Zdej pa se morem lotit še enga za Milo..

bzgowc

Ne vem kako je pri vas, ampak pri nas je letos bezeg podivjal. Kamor se obrneš.. bezeg. Pa vseeno mi ga ni še ratalo nabrat. V bistvu.. ni ga problem nabrat, problem je, ker vem da me potem zvečer čaka priprava. Popoldne pa še ne vem, če se mi bo zvečer dalo. Al je pa problem, ker vem kolko pranja posode me čaka. Ne vem. Uglavnem, flaše sem oprala in čakajo.. mogoče mi pa še rata. V najhujšem primeru pa ga bomo šli nabirat kam bolj gor, na višjo nadmorsko višino kjer cveti malo kasneje. :)

Je bilo eno obdobje, ko se je ta bezgov sirup pil na veliko. Tako na veliko, da se ga človek zasiti. In so mi te flaše stale u špajzi, dokler nisem še razdala okoli. Potem pa, ko sem bila noseča za Ivana, me je primla ena velika žeja za bzgowcom - tako mi rečemo bezgovemu soku. Ampak baje, da bzgowc v nosečnosti odsvetujejo (pospešuje potenje). Sej veste.. tisto, ki se ne sme, tisto je fino. :) Pa sem se ga prvič v življenju lotla delat tudi jaz. Samo ne sirup, kar sok. No in ker je sezona bzga, prilagam moj recept za bzgowc. :)

BZGOWC

8 l vode

70 dag sladkor (lahko tudi manj, ma jst raje pustim tako, pa si potem vsak doda še malo vode, če mu je presladko. Pa še zaradi samega konzerviranja je boljše, da je sladko)

2 dag citronke

36 cvetov bzga

Ko zavre voda, dodaš sladkor, citronko in bezeg. Pustiš 15 minut, da se kuha - medtem segreješ steklenice v pečici.

Precediš skozi gazo in naliješ v steklenico. Jaz jih potem zložim na eno leseno desko in vse skupaj pokrijem z deko, da se počasi ohlaja preko noči, oz. dokler ne potegne zamaške.

Mi smo ugotovili, da nam je dosti boljši sok kot pa sirup. Lepo odpreš flašo, popiješ pri kosilu.. ne pa da ti uni sirup tam po hladilniku stoji celo leto. :P

Ta recept lahko uporabiš tudi za drugo sadje - velja za eno kilo. Več daš, bolj je gost. Lani sem npr. naredila tudi iz grozdja - sem očistila dol grozde in jih kar malo prepasirala potem pa stresla v vrelo vodo. Je bil tudi fin. Ma bzgowc je bil boljši. :) Mama od Nebota je naredila iz borovnic. Če se mene praša škoda borovnic, jih raje tako pojem. Ma smo ga pa imeli bolj tako.. za večje praznike. :)

Nič, zgleda, da ga bom mogla it hmali nabrat. Vse to pisanje mi je naredilo gušte...

šivanko v roke

Po dolgem času sem spet ven potegnila šivanko in konce. In si privoščila dva nova andwabisabi vzorčka. Uuuu, lepo je delo.
Zadnje čase sta Ivan in Mila ujela uro pa tako ob istem času jesta in potem ob istem času tudi zaspita. Seveda se zgodi, da tudi ob istem času kakata, ob istem času sitnarita, ob istem času hočeta viset na mami. Ampak se ne smem pritoževat.. Dve urci skupnega spanja povrneta vse. :) In tako se zgodi, da si celo vzamem kakšno minutko zase po kosilu, pa tudi zvečer kaj počasi ustvarjam (ali pa samo visim na internetu in iščem miljon novih stvari, ki jih bom SEVEDA naredila). :)

Tokrat sem ustvarjala za sestrično Moniko - Pegulo. Se jo še spomnite? ;) No Pegula ne bloga več toliko. Verjetno tudi zato, ker je postala pridna šivilija. Mili je zašila torbico za copatke / knjige, sebi je zašila pošastno prevleko za posteljo, pa copate.. Ni da ni.

No, ko sem zagledala ta vzorček, sem rekla - ta bo pa za Moniko.

Nekaj časa nazaj sem hotela uokvirit enega od motivčkov, pa nisem našla takega okvirčka kot sem si zamislila. Pa sem začela njurit in se je Nebo takoj ponudil, da mi jih bo on naredil. In mi ga je. :) Okvir je iz tika - to je bolj masten les tako, da se ga ne more dodatno barvat. Ampak se mi zdi ta rjava barva ful lepa. Taka.. gre na vse. :)

Takole pa že visi v novem ustvarjalnem kotičku.

moji servetkasti trenutki

Zadnje čase me drži servetkanje. In ko me prime, me lahko drži tudi do 1h zjutraj. In nisem prav nič utrujena, čeprav sem cel dan skakala. Ker me ustvarjanje sprosti. Ker takrat ne mislim na nič in nekako dejansko počivam. No potem se pa spomnem, da se lahko vsak čas kdo zbudi pa šibam spat.. :)

In se mi zdi tudi lepo darilo. Tako, narejeno le za tistega malega črvička / črvičico.

Zajček za Tinco - Milino cimro s Postojne :)

Ptički za Eriko

Jurij in Manjuša si bosta tablico delila - tako kot sobo :)

Nekatere tablice so nastale tudi po naročilu. - kot naprimer tale za Klaro in Elo. Me je vedno strah, če bo obdarovancem všeč in potem te sličice zlagam, prelagam, umaknem, pa iščem povsem nov motiv.. Traja, ampak uživam. :)

 "Morsko" tablico za Tineta je poštar odnesel na obalo.

Mi ni dalo mira, pa sem za tablice začela izdelovati tudi škatlice iz valovite lepenke. Ker, ko si nekaj zamislim v glavi mi ne da mira dokler to ne naredim. Se je Nebo smejal, da bom dlje časa delala škatlico kot pa samo tablico. Ampak to je bilo samo prvič, ko sem študirala kje prepognit in kje zalepit. Zdej sem že kot fabrika. :)

Zdaj pa imam v glavi že drugo verzijo servetnih tablic. Samo še čas za realizacijo potrebujem. In potem pokažem. :)