petek, 2. april 2010

moja prva

Potica namreč. Končno sem zbrala pogum in se jo lotla. Niti ni tak baubau.
Naredila sem jo po receptu naših kuharc iz vrtca. Ne zgleda ulih kot iz neke kuharice, ampak ko je prišel najbolj zafrknjen del - zvijanje - se je Ivan zbudu in sem potem to na hitrco končala.
Ne vem, če sem kaj narobe prebrala, uglavnem mislim, da sem dala malo polno preveč nadeva noter, ker se testa sploh ne vidi. ;) je pa ena skrita sestavina, ki malo oblaži tiste zagatne orehe.

Za prvič bo. V drugo pa bo boljše.

5 komentarjev:

  1. jaz nikoli nisem marala potic, ker se mi zmeraj zdi, da so take suhe. ma ta je pa ena sama fila. zihr je sočna.

    OdgovoriIzbriši
  2. Hmm, saj ne vem, al se men sam zdi al pri vas res samo še pečete, kuhate in zbujate skomince tule po netu, odkar imate detece. Ampak vsakič, no, skoraj vsakič, ko pridem na blog, se mi začnejo sline cedit :))))
    Še dobro, da sem ravnokar potratno potičko dala v pečico. Tudi mojo prvo.. bogsivedi kakšna bo :)
    Tvoja zgleda čist fajn, tkoaltko ne maram tistih, pri katerih nadev samo mimo laufa :))

    OdgovoriIzbriši
  3. ;)) ah ne, Sonja.. Saj vidiš, da prve mesece ni blo nič od mene tukaj na blogu. Zdej pa se Ivan že kar zamoti, kar sedi v tistem ležalničku in me gleda... ;)
    držim pesti, da bo potratna njamsi njam!

    OdgovoriIzbriši
  4. Bravo za potico.
    Zgleda prav njami. Pri nas smo namreč oboževalci veliko file in malo testa.

    OdgovoriIzbriši
  5. Mmm...izgleda slastna. Imam rada take z veliiiiko file :) No, jaz se je pa še nisem lotila ...mogoče drugo leto :D

    OdgovoriIzbriši

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...

berejo in gledajo me