moji servetkasti trenutki

Zadnje čase me drži servetkanje. In ko me prime, me lahko drži tudi do 1h zjutraj. In nisem prav nič utrujena, čeprav sem cel dan skakala. Ker me ustvarjanje sprosti. Ker takrat ne mislim na nič in nekako dejansko počivam. No potem se pa spomnem, da se lahko vsak čas kdo zbudi pa šibam spat.. :)

In se mi zdi tudi lepo darilo. Tako, narejeno le za tistega malega črvička / črvičico.

Zajček za Tinco - Milino cimro s Postojne :)

Ptički za Eriko

Jurij in Manjuša si bosta tablico delila - tako kot sobo :)

Nekatere tablice so nastale tudi po naročilu. - kot naprimer tale za Klaro in Elo. Me je vedno strah, če bo obdarovancem všeč in potem te sličice zlagam, prelagam, umaknem, pa iščem povsem nov motiv.. Traja, ampak uživam. :)

 "Morsko" tablico za Tineta je poštar odnesel na obalo.

Mi ni dalo mira, pa sem za tablice začela izdelovati tudi škatlice iz valovite lepenke. Ker, ko si nekaj zamislim v glavi mi ne da mira dokler to ne naredim. Se je Nebo smejal, da bom dlje časa delala škatlico kot pa samo tablico. Ampak to je bilo samo prvič, ko sem študirala kje prepognit in kje zalepit. Zdej sem že kot fabrika. :)

Zdaj pa imam v glavi že drugo verzijo servetnih tablic. Samo še čas za realizacijo potrebujem. In potem pokažem. :)

kali raste zori cveti

Popoldne sva z Ivanom uživala pred hišo - končno se je solidno razvedrilo, pa smo mogla takoj nazaj na k-tolo. Ivan je namreč dobil kolo. In začel je govoriti. Včasih res ne razumem - ko-ka govori že eno leto, K pri kolesu pa ne more reč - in ko rečeš: je K - Kolo, on reče K - Tolo. :) Sej človek se mora nasmejat.

No ma uglavnem, ko je Ivan študiral delovanje pedalov, sem se malo zagledala v naše lonce in korita. Letos imamo pred hišo presenetljivo zeleno. (zad za hišo je že lep čas lepo cvetoče, kot vsa prejšnja leta) Jaz imam ful rada rože in zelenilo, ampak enostavno nisem za to. Ali preveč zalijem, ali pozabim zalit, ali dam na sonce kadar ne rabi, ali pozabim na džu kadar ne rabi.. Ampak sem rekla, da se bom potrudila in lepo redno skrbela. Letos sva z Ivanom celo naredila svoje sadike lavande.. (prvi korak h pridnosti)

Zgleda, da sva naredila vse lepo in prav, ker sadike že lepo poganjajo nove listke. :)

Jupi!

Ko je Nebo lani pregradil dvorišče, je ograjo naredil tako, da nanjo lahko daš bezbroj korit. Je reku, da bom lahko posadila kar bom hotela.. me je takoj streslo - kaj bo meni tam notri raslo celo leto?!

Pa smo takoj našli rešitev..

Ne bo cvetelo celo leto, ma.. letošnja korita rož smo zamenjali za korita jagod. Zdej vsak dan z Ivanom konrolirava, kolko jagod je še na poti. :)) mmm.. to bo veselje, ko bo čas obiranja.. :)

V preostala korita pa sva z Ivanom posadila mešanico semen - japonski vrt. Danes sva zagledala že male listke. Uf, sem bla prav vesela, da je celo nekaj zrastlo pod mojim rokami. - poročam, če bomo prišli do faze rezanja. :))

Aja, v enem koritu pa imamo blitvo za Miline kašice. Da je tekoj pri roki. :)

velikonočno jajčasto ustvarjanje (z zamudo)

Pri zadnji objavi sem na koncu napisala, da je Ivan barval jajca (in lase). Mi je rablo samo trinajst dni, da tudi kako slikico objavim. :)
Zadnjič je pri noni dobil gromozansko jajce, pa sem mu naštimala čopiče in barve - še zmeraj mi ni uspelo nabavit kakšnih prstnih barv al temper, tako da sem mu dala moje akrilne barve in sem malo škrtarila. Ampak je bilo dovolj. :)

 

Ko so se posušila sem jim dodala še rdečo mašnico in voila - okrasek za med rože.

Počasi se je bližal vikend pa sem mogla pospešeno razmišljat kako bomo krasili letošnja velikonočna jajca. Glede na to, da jih barvamo v čebuli, flomastri ne pridejo v poštev, ker je podlaga pretemna. Sem imela v mislih tisto barvo v tubi, ki se napihne ko se posuši (za tekstil). Ma mene je vsega strah kaj pride čez lupino oz. po prstih ko jajce ljupiš. (ja vem, fantaziram). In na koncu sem kot druga leta pristala na trakcih in snemljivih okraskih. :)

Ivan obožuje plastelin. Še posebno, če je še kdo zraven, da ga komandira. :) 

Z modelčki za piškote smo zrezali rožice in na njih pritiskali male kroglice..

.. z obojestranskim lepilom sem zalepila trakec in s toplotnim lepilom na vrh rožico. To sem delala sama, dokler je Ivan spal, ker bi sigurno hotel stiskat tisto pištolo za lepilo. Na koncu sem ugotovila, da bi lahko tudi rožice z obojestranskim lepilom zalepila. Drugo leto.. itak bom sigurno spet na okraskih pristala. :) (lesene podstavke je Nebo prnesu za zakurit - da bi jih koristli "za pod jajca" si je pa moja mama zmislila :)

Jaz sem tudi ustvarjala..

Po moji prvi sem rekla, da bo druga boljša. Ma je bla ista. Ker je od prve pasalo dve leti in takrat si nisem napisala, da naj zmanjšam gostoto file. Zdej si tudi nisem napisala. Bomo vidli kaj bo naslednjič. Ampak poskuševalci so rekli, da je ulih tako fina. :)

jutranja matematika

Ivan je Milin prihod v našo družino zelo dobro sprejel. Morda tudi zaradi bolj pogostejših obiskov tet, non in strica. Že pri vhodnih vratih jih je pričakal in jim pokazal najkrajšo pot do njegove sobe. Potem so se ti obiski malo zmanjšali in Ivanu je začelo hodit v nos vse to dojenje - ni čudno, ko pa je bila ta naša frčafela nonstop lačna in na mami. Ko je videl, da si napravljam blazino za dojenje, je že mahal s prstom in kričal Ne!
In tako smo si začeli zmišljevat vse sorti dejavnosti, ki bi ga zamotle med tem silnim hranjenjem.

Ena od teh je tudi ta kartonska plošča, Ivanovo lepilo in blazinice iz filca.

 

Najprej sem mu jaz narisala barvne pikice, potem pa si je kvadratke barval tudi sam.

Plošča je zanalašč malo večja, da bi potrajala vsaj za ene par dojenj. :)

Zdaj Ivan ne kriči več, ko Milo dojim - nasprotno - če se Mila kaj buni reče: Mama papa! (prevod - daj ji že enkrat jesti :)) So pa še vedno barvno - ustvarjalne dejavnosti. Danes je naprimer s temperami barval jajca. In pramenčke las..

montessori mavrična igrača

Enkrat februarja sem v spletni Igralnici videla montessori igračo, ki me je takoj pritegnila. Ker se sama navdušujem nad montessori pedagogiko, sem čez dve minuti že iskala potreben material, da tudi sama eno naredim. Ne rabim govorit, da imam pri hiši vsega, tako, da sem že isti večer začela z barvanjem.

 

V originalu so posodice in žogice lesene, jst sm pa uporabila stiroporaste žogice in keramične posodice. Naredila sem tudi po štiri žogice vsake barve. Leseno žlico je Ivanu podaril Ribnčan. :)

Ivanu se dopade, seveda malo bolj, če ima eno žlico tudi mama ali tata. :) (Lesena žlička je malo plitva pa mu žogice rada zbežijo - takrat jo da meni, on pa da žogico gor.) 

Igrača je dobra za učenje matematike - razvrščanje, prepoznavanje barv, pa tudi za fino motoriko. Včasih mu namerno dam žogice v napačen lonček, pa se jezi: Mama, ne! :)

Se mi zdi, da (razen lego kock) se še najraje zaigra z igračami, ki jih izdelamo doma. Ali pa ko mu mama da "pilo" (lepilo)... uf, takrat je ekstra srečen. Še ko odkrije škarje... :)