naporna zima

Sem rekla, da se oglasim proti koncu meseca, ampak zadnje čase nič ne gre po planu. Za to predvsem krivim zimo. In viruse. In enormen primankljaj sonca. Se imam za ljubiteljico zime in snega, ma letos sem že konkretno štufa vsega.

Začelo se je 21. decembra, ko so me iz vrtca klicali, da ima Ivan koze. Zaklenit hišo in nikamor. Mila fasala vnetje ušesa in pol seveda z zamikom še koze. Pol so prišle neke viroze. Seveda najprej dečko, pol še šefica. Vmes strokovni. Furaj unga tam, uno čje, knjige tam. Nos poln, glava eksplodirat. Ma smo dali vse čez (in da se pohvalim!) - od sredine februarja sem tudi strokovno usposobljena! Drugi dan sem hodila kot da sem 5 kil lažja. Pa sem si mislila.. uuu kaj vse bom naredila. Končno tisto igro z Ivanom končala (mogoče jo celo nekoč objavim), generalko po hiši, sešila lavandine vrečke, prej kot vse zviši... Samo še po dozo sončka v Dalmacijo in potem.. In potem nič. Ivan zakuhal, dva dni kasneje še jaz, čez en teden še Mila. Gripa. Ah..

No ma zdej smo uredi. (trkam). Končno spet lahko obračam oči, škatla z robčki že nekaj časa sameva, deca prespijo noč brez kašlarije in jokanja. Spet mi se nabira energija. Čeprav sem danes ugotovila, da me že prepevanje uspavanke spravlja ob sapo. Podnujno bo rablo začet kaj hodit.

Danes smo se po dolgem času celo odpravili na obisk. Skrajni čas, ker še kak dan, pa bi dečko prerasel darilo. Malo klepetanja, kafetkanja, pol pa hitro domov, ker gospodična je že na široko zehala. Še nismo krenli je že spala, je pa zato gospodič postal nervozen in do doma je bil že kot driska. In potem pri nas fura samo ena podkupnina - ala umiri se, pa bomo kaj spekli. Tišina, predpasnik u roki in Ivan z mikserjem na stolu. :)

In ker sem slišala same pohvale na tisti post o torti, sem se odločila, da spet objavim malo pekarije. Tokratna je zelo enostavna, takšna da jo skoraj sami lahko naredijo otroci. Zato, ker je iz knjige Otroci kuhajo in pečejo.

 

Moja prva kuharska knjiga.

Bolj kot marelične pogačice, so zanimivi modelčki, ki jih narediš sam, ko pa se ohladijo, jih lahko še enostavno zaviješ. Torej..

MARELIČNE POGAČICE

za 12 kosov (nam jih je ratalo 10) potrebuješ:

aluminijasto folijo

malo olja za mazanje modelčkov

100 g masla ali margarine

100 g sladkorja

1 zavitek vanilijevega sladkorja

1 jajce

noževo konico pecilnega praška

200 g moke

malo mleka ali jogurta (midva sva uporabila jogurt)

za oblogo:

polovičke marelic ali drugo sadje po želji

sok pol limone

grob sladkor

Najprej pripravi modelčke - vzameš kvadraten kos aluminijaste folije, na sredino postaviš kozarec in pritisneš folijo ob kozarec. Počasi, da se ne raztrga, da kaj potem v pečici ne zbeži. :) Midva sva jo na sredini kozarca malo nabrala. To je Ivan komot delal sam, pomagala sem mu samo, ko je vlekel kozarec ven.

Dno modelčkov namaži z oljem.

V skledi zmešaj zmehčano maslo s sladkorjem in vanilijevim sladkorjem. Dodaš jajce. Zmešaj moko s pecilnim, presej in dodaj postopoma. Tukaj sem si vedno želela tisti mikser, ki sam dela, jst pa samo sestavine noter stresam. No, zdej ga imam.:)  Ivan je tolko navdušen nad miškanjem, da je vse sam naredil. Na koncu v testo priliješ toliko mleka ali jogurta, da ostane testo še gosto in kremasto. Midva sva dala malo več kot pol lončka jogurta.

 V vsak modelček daš eno žlico testa - to je tudi sam naredil, pomagala sem mu samo, ko se je zalepilo za žlico. V vsak kupček testa položiš pol marelice (ali kakšno drugo sadje). Vsako marelico pokapaš še s sokom limone - midva sva pozabila. :) Jaz imam v zamrzovalniku še naše domače marelice tako, da sva tokrat šla res po receptu. Drugič mogoče dam jabolka ali slive.

In na koncu še cukerček po vrhu. Grobo mletega nimam, tako da sva kar vanilijev sladkor posula. Če bi vedla, da so tako kisle bi mu pustila, da še sipa.

Pol pa na srednjo letvico na 200 C, 20 minut.

Ven so prišle take. In zeloooo fine. Kot eni mini sadni panetončki. Za h kafeti. Njamsi. Ubistvu bi lahko pekel tudi v modelčkih za mafine, ma se mi zdi fanj tudi izdelovanje teh modelčkov. Pa še bolj ploščati ratajo. :) Kot eni veliki, mehki biškoti.

Kako jih jemo in kakšni so izven teh modelčkov.. nimam slike. Tisto poteka prehitro. Na pladnju so samo še trije. Za jutri prej kot šibamo spet v vrtec. :)

Pa upam, da bo naslednji post imel kako oznako vezano na moje ustvarjanje. Ki zadnje čase moj ustvarjalni kotiček sameva. Ivan je našel že pajčevine...

strokovni

http://pinterest.com/pin/407083253787567899/

A moram še kaj dodat? Se beremo kaj proti koncu meseca..

ko pade cukr

Zadnje čase zelo pogosto. Ne vem. Ali zato, ker imamo polno hišo sladkega in poješ malo in te prime še. In še. In še. Ma, da bi me primlo pojest en piškot. Ma me prime pojest konkretno. Čim bolj čokoladno, kremasto, penasto.. In po par mesecih brez sladkega jem kot za stavo. Da mi ne bi kaj zbežalo.

Uglavnem.. tam enkrat septembra mi je sodelavka dala najboljši recept za čokoladno torto ever. Hitro, brez packanja in za prste oblizat. Čokoladna torta v oblakih. Najprej sem jo naredila sestri, potem še Nebotovi sestri, potem enkrat kar tako.. ker mi je pal cukr.

In ker je pred nami še ene par nedelavnih dni in vem, da vas je polno pekaric delim naprej recept.

ČOKOLADNA TORTA V OBLAKIH

pripravi si:

- 250g temne čokolade

- 125g zmehčanega masla

- 6 jajc (2 celi, 4 ločene)

- 175g mletega sladkorja

- 1 vanilin sladkor (jaz kupim v DM-u bourbonski vanilin. Je malo dražji, ma da čisto drugi okus)

- 5 dl sladke smetane

- kakav

 

model za torto (cca 23cm premera, premaži z maslom in obloži s peki papirjem na vseh straneh)

In gremo!

Pečico segrej na 180 C.

Nad paro stopi čokolado, nato v topli čokoladi še maslo.

V drugi posodi stepi 2 celi jajci in 4 rumenjake s 75g sladkorja.

V tretji posodi stepi 4 beljake in jim postopoma dodajaj 100g sladkorja, da dobiš trd sneg.

V jajca nežno vmešaj čokoladno zmes. Čokoladno mešanico razrahljaj s kupčkom snega, nato vmešaj še preostali sneg. - jaz to vse počnem s tisto plastično lopatko, da se vse nežno premeša.

A že ne zgleda nebeško? :)

Peci 40 minut na 180 C. (dokler se peče, pospraviš vso umazano posodo)

Pusti v modelu, da se ohladi (upade).

Ko se torta hladi, na sredini razpoka in zelo upade. Nič se ustrašit mora bit tako. Jaz sem prvič celo odrezala en košček, ker sem se bala, da je surova. Je namreč zelo temna (mokra). Ko se ohladi, stepeš smetano z vanilijevim sladkorjem in z njo napolniš to luknjo, ki je nastala v torti. Po vrhi posuješ s kakavom. Masa je zelo sladka, smetana pa lahka. 

Perfektna kombinacija.

Voila!

Sodelavka mi je tudi potem rekla, da smetano lahko samo namečeš noter, da res zgleda kot oblaki. Pa ponavadi jo jaz spečem zvečer, zjutraj jo pa znamem ven in obložim s smetano.

Zadnjič sem se jo lotla, ko je Mila zaspala, pa mi je še Ivan pomagal miškat (miksat). Tako, da... lahko se je lotite tudi s svojimi črvički. Če ne drugega, vam bodo polizali vse metlice in lopatice. 

kratka zgodovina naših smrečic

Ko sva z Nebotom praznovala prvi Božič, sva kupila smrekico v loncu. Ta pravo, ki raste. Sva rekla – za praznike jo bova imela noter, enkrat, ko bova imela hišo in ogromno parcelo, pa jo lahko posadiva. Uglavnem, to je bla neke vrste okrasne smreka, gosta, ki ni prav nič pikala in na kateri je stalo največ pet okraskov. No, prve praznike smo večinoma preživela na medenih tednih tako, da sem jo gledala le par dni. In samo teh par dni mi je rabilo, da sem ugotovila, da to ni to. Še zmeraj je pred hišo in čaka na uno veliko parcelo (mimogrede, v teh petih letih je zrasla za 2cm!!).

Naslednje leto sva se odločila za plastično. Spet sem bla sitna in sem rekla, da če že je plastična mora bit vsaj lepa. Taka lepa, ki zgleda kot prava. Ma taka lepa, ki zgleda kot prava je tudi draga. In tudi najt jo je treba. In seveda jo nismo našli. In smo se mogli sprijaznit z eno staro iz kleti. Ali pa nazaj ta pravo v loncu. Seveda smo vzeli to s kleti.

Ma smo nardili kompromis. Če je bla že smrečica plastična, so bli pa vsaj okraski doma narejeni. Ivan je bil še v trebuhu, dajala me je grozna nespečnost in tako sem naredila celo kolekcijo filcastih okraskov. In nova jaslica sem si kupla. :)

Tako je blo do letos. S tem, da mi je vsako leto uspelo naredit kak okrasek več. Ma že lani, ko sem jo pospravljala, sem si rekla – majkemi, da te drugo leto ne vlečem več vn!

 

In sem na Pinterestu našla miljon eko lesenih smrečic. Mizarja imam, samo še počakam, da bo od volje..

Neboo, ma kaj mi ne bi nrdu eno tako?!

Tudi ta mi je bla zanimiva..

 

... ma je že pri prvi takoj reku – ma ja. Sej to ni tako težko naredit. Juuupi!!

 

To make a long story short.. vmes je dobil eno delo in šmrc pod nos moja smrečica. Ker sem predvidevala tak scenarij, sva se z Ivanom v ponedeljek lotila plana B.

Še dobro, da nam je pred enim mesecem crknila televizija, pa smo kupili novo, ta veliko, pa smo tako imela velik karton. Narisala smrečico, zarezala in postavila. Nikoli hitreje še ni bila sestavljena in postavljena. 

  
Ivanu se je zdelo zelo zanimivo, jaz pa sem končno dobila svojo eko smrečico. Krašenje je bilo seveda najboljše...

Namesto vejic za natikanje okraskov je Ivan zataknil barvne bucike, na njih pa obesil okraske. Še dobro, da sem vsa ta leta izdelovala filcaste okraske, ker kake težje, naša smrečica ne bi vzdržala. Ko smo napeštali gor vse kar smo imeli za napeštat, je izgledalo nekako tako..

Sem tudi mislila, da bi pomagala še Mila in bi smrečico s prsti naflackali v zeleno, ma je zaspala in smo skoristli malo tišine. :)

Ivan se je potem lotil še jaslic..

To je prva različica. Trenutno so vse ovce v eni luknji s stričkotom od Lego, ki drži lopato, dve kravi stojita v vrsti za semaforjem (danes me je že tretjič opozoril, da še vedno nisem narisala luči na semafor), osel visi na mostu, vsako tolko pa se okrog jasli parkira tudi kak kamion.

Mah načrtno opuščamo za leto, dve.

Malo me je blo strah obesit lučke na karton, tako da so letos navite okoli karnise, ker so zavese v pranju.

In na koncu, če potegnem črto, moram priznat, da mi je naše božično drevce letos zelo všeč (čeprav je šla danes nona mimo njega in ga je iskala po dnevni). In končno sem se rešla plastike.

Nauk(i) te zgodbe:
 

 - najlepše je, ko ustvarjaš s svojimi črvički,

- še lepše je če otroku pustiš, da izdeluje kot sam želi - takrat pridejo vn najlepši izdelki,

- če misliš fehtat moža, da ti nekaj naredi, začni malo prej,

- Vila Lila je pri okraševanju sitna in pedantna,

- če ti mož ne naredi kar ti je obljubil, se malo kujaj in čez par dni dobiš stojalo za čevlje. (še študiram kolko kujanja je potrebno, da drugo leto dobim tudi smrečico). :P

linški piškoti in novi predpasnik

Od zadnje objave je pasalo že štiri mesece. Mislim, da je prišlo do napake. Upala bi si trditi, da sem tam proti koncu poletja nekaj pisala.. Ali čas res tako hitro beži??!

Polno tega se je umes zgodilo. Spet sem začela hodit v službo. Ivan je začel hodit v vrtec. In Mila je začela hodit na čuvanje h noni. Ob sredah hodim na telovadbo. Vsake tolko mi ravnatelj privošči kak seminar. Mila je pihala prvo svečko, pa smo pekli in ustvarjali. Vmes je bilo tudi dosti šmrkavih nosov in neprespanih noči. Uglavnem ni nam dolgčas. Dnevi se prehitro obrnejo.

Postala sem tudi kar lena pri prižiganju tega računalnika. Tako da, če že kaj naredim vredno objave, ni časa, da bi to tudi dokumentirala.

Sva pa nekaj časa nazaj z Ivanom pekla linške piškote. Ivan neznasko uživa v kuhinji in včasih si mislim - če mu že dam plastelin, zakaj mu raje ne dam pravo testo. Skupaj ustvarjava in še imamo kaj za ponudit, če pridejo kakšni nenajavljeni gosti. :)

za LINŠKE PIŠKOTE potrebuješ

600 g moke

200 g margarine

200 g masla 

260 g sladkorja v prahu

limonino lupino

1 jajce

V moko zdrobimo margarino in maslo, dodamo jajce, sladkor in limonino lupino (jaz jo dam samo, če imam tisto kupljeno že naribano v vrečki ali če dobim kakšno res bio. Kupljenih nikoli ne ribam). Testo na hitro zgnetemo, na hladnem naj počiva vsaj eno uro.

Iz testa z modelčkom izrežemo piškote, polovici piškotov pa z drugim, manjšim modelčkom naredimo luknjice. Piškote pečemo 10 - 12 minut na 180 C.

Ne rabim govorit kakšno vedelje je bilo tukaj. Na koncu smo seveda naredili piškote miljontih oblik. :)

Ko so piškoti pečeni, jih na narobni strani premažemo z marmelado, piškote z luknjicami posujemo s sladkorjem v prahu in jih položimo na piškote, premazane z marmelado.

Voila!

Piškoti so res njamsi in prav nič zakomplicirani za naredit. Testo sem si pripravila, ko je Ivan spal, tako da je tokrat sodeloval le pri valjanju in delanju piškotkov. (pa pol sva jih pojedla, preden sva sploh namazala marmelado..)

Ko smo že pri pekariji/kuhariji.. med vsem tem mojim molkom je nastal še en predpasnik. Za Lovrota od Pegule. Ivan pa seveda moj glavni maneken. :)

Tale mi je vzel malo več časa. Naredila sem še žepek za kuhalnico, pa ta pošast me je pošastno dražila z vsemi timi šivi in šivčki. Ma na koncu sem bila z izdelkom kar zadovoljna..

Jutri me pa mika, da bi se z mojim master-chefom lotla lapačunov...